Foto:
Foto:

Kljub različnim medijem sta se umetnika lotila iste teme: sakralnosti. Hellerjeva se je v svojem zadnjem obdobju posvetila oblikovanju figur svetnikov in svetnic, ki jih odlikujejo preproste oblike in detajli, po katerih spoznamo svetnika. Dušan Jež pa s fotoaparatom potuje po Sloveniji in z njim arhivira stanje sakralnih podob po deželi. Posebno pozornost posveča propadanju dediščine in izdelkom preprostih umetnikov.

Od jaslic do svetnikov
Urška Heller je na večini od svojih 10 samostojnih in 16 skupinskih razstav predstavljala kipe iz gline, v zadnjem času pa se preizkuša tudi v modeliranju v glini. Njen cikel sakralne tematike se je začel z oblikovanjem in razvijanjem jaslic, nato pa je prevladalo zanimanje za svetnike. "Sveta družina, ki je zdaj njen pogost motiv, je kot mogočna gmota, sredi katere se "dogajajo" telesa. Vse je zreducirano na gladke oblike, ki po svojih zvezah ustvarjajo asociacije na skupino vsebinsko povezanih oseb," je ustvarjanje Hellerjeve opisal umetnostni zgodovinar in likovni kritik Iztok Premrov.

Iskalec svetlobe in senc
Ta je Ježa označil kot iskalca oblik, svetlobe in senc, ki se poigravajo v vsakem prostoru z vsem, kar ga polni: "In tu je bistvo Ježevih fotografskih zapisov: kako odkriti v podrobnostih tisto, kar izraža celota. To je zanimiva igra, ki jo ustvarjalec vodi med seboj, predmeti in nami, opazovalci." Sicer se Jež ukvarja z različnimi žanri fotografije, od novinarskega do dokumentarnega. Pogosto svoj objektiv usmeri tudi proti energetskim objektom. Jež je tudi fotograf, ki se lahko pohvali z nagradama svetovnih fotografskih natečajev Unesco in Nikon - NPCI.