Med 'prodajalci' je vrsta svetovno znanih muzejev, kot na primer MoMA (newyorški muzej sodobne umetnosti) in Umetnostni inštitut iz Chicaga, kritiki te njihove poteze pa poudarjajo, da muzeji zaradi kratkotrajnih dobičkov zanemarjajo svoje poslanstvo hranjenja kulturnih zakladov.

Za dopolnjevanje zbirk
Muzealci odgovarjajo, da gre za prodajo del, na katerih se je v muzejskih depojih vrsto let nabiral prah, nova sredstva pa bodo porabili za nadaljnje dopolnjevanje muzejskih zbirk. Največ (43) del najboljšim ponudnikom ponuja losangeleški muzej, pri katerem naj bi s prodajo izbranih del zaslužili med 10 in 15 milijoni dolarjev (do treh milijard tolarjev). Med najbolj dragocenimi deli losangeleškega muzeja, ki bodo iskala novega lastnika, je tudi na primer Modiglianijev portret španskega krajinarja Manuela Humberta. Glavna kuratorka muzeja Stephanie Barron pa dodaja, da se bodo od njega nekoliko lažje ločili tudi zato, ker jim bosta v zbirki ostala še dva Modiglianijeva portreta.

Zbirka mora biti kot reka?
Glavni kurator na oddelku za slikarstvo in kiparstvo pri MoMI John Elderfield pravi, da je zamenjevanje likovnih del, ki sestavljajo muzejske in druge zbirke, zdravo. Pri MoMI bodo tako v kratkem pod kladivce dražbenika poslali 13 del, ki so jih naslikali tudi Picasso, Henry Moore in Theo van Rysselberghe. Tako zares lahko dosežejo poslanstvo, ki ga je muzeju ob njegovi ustanovitvi zastavil njegov prvi predsednik Conger Goodyear, ki je govoril o tem, da mora imeti muzejska zbirka konstantnost reke. "Vemo, v kateri smeri se giblje, znotraj nje pa mora biti prostor za določeno fluidnost."

Ameriški umetnostni zgodovinar in kurator Robert Rosenblum tem potezam muzejev ni naklonjen, saj pravi, da bo čas pokazal, da so ti muzeji naredili napako. Po njegovem mnenju se za prodajo umetnin največkrat odločajo zaradi prevzetih predsodkov, ki kasneje nehajo veljati oziroma postanejo preživeti.