Razstavo Ensembles – prostorski rebusi/Kamen na nebu so resda odprli že julija, vendar pa bodo dela, s katerimi Ožbolt podaja svoj pogled na kiparstvo v javnem prostoru, na ogled vse do prihodnjega leta, zato tudi v tem trenutku ni prepozno za predstavitev Ožboltovih med seboj zelo različnih del. Razstava se zdi logično nadaljevanje Ožboltovega dela, katerega začetno fazo smo lani znova spoznavali na razstavi ob 20. obletnici delovanja skupine VSSD, ki jo je lani pripravila galerija Škuc. Že takrat je bilo Ožboltovo delo močno vpeto v javni prostor, le da v drugačni obliki, in sicer prek oblikovanja naslovnic revij, ovitkov plošč in plakatov za različne dogodke.
Drugačen pogled na javno plastiko
Predvsem zaradi svojega razvejanega delovanja in izvornega 'domovanja' v polju likovne umetnosti ima Ožbolt drugačen pogled na javno skulpturo. Razume jo zelo široko, brez idejnih omejitev in tudi brez omejitev v materialu. In še: "Kip – kiparstvo kot umetniški medij je lahko lociran med negibnostjo in gibanjem. Kip je lahko ustavljen čas, ujet čas. Vendar kip je tudi produkcija razmerij do sveta. Kip je poseben predmet med človekom in svetom. Kip je lahko tudi relacijski predmet med stvarmi in predmeti. Forma je razlika. Kiparska forma je orodje in orožje komunikacije."
Pred ponovnim vzponom javne plastike
Postavitev, za katero stoji nekonvencionalen pogled na kiparstvo, ima posebno vrednost prav v tem trenutku. Potem ko se nam je po zatonu javnega kiparstva proti koncu Jugoslavije, še bolj pa v samostojni Sloveniji zazdelo, da javna plastika, še posebej tista z zgodovinsko in ideološko konotacijo, izginja, je Mestna občina Ljubljana sklenila znova spodbuditi postavljanje skulptur na javnih prostorih. Novi javni kiparski program se bo verjetno tako narativno kot slogovno razlikoval od starega, nastajal pa bo v istem kulturnem okolju, ki je porodilo tudi tokratno Ožboltovo razstavo.
Polona Balantič