V Muzeju Bode, ki stoji v zgodovinskem središču Berlina, hranijo najpomembnejšo zbirko španskega kiparstva iz obdobja pred 19. stoletjem v Nemčiji. Z novo serijo razstav Španski dialogi želijo zbirko predstaviti na razstavah, ki presegajo konvencionalne umetnostnozgodovinske meje glede zvrsti in obdobij ter jo postaviti v dialog s povabljenimi umetniki in institucijami. Serijo uvaja izbor osmih Picassovih mojstrovin iz muzeja Berggruen, so zapisali v Muzeju Bode.

Pomembnost pogleda v preteklost
Picasso je bil mnenja, da umetnost nima ne preteklosti in ne prihodnosti, da se ne razvija, da ni ne stara ne sodobna, ampak jo je treba presojati le glede na njeno pomembnost v določenem trenutku. A sam je preučeval, interpretiral in predeloval dela svojih predhodnikov, kar kaže, kako pomembno je bilo zanj oziranje v preteklost, da bi razumel in odslikaval sedanjost. To je tudi eden od razlogov, zakaj Picasso tudi v 21. stoletju velja za izjemno osebnost.

Pablo Picasso je že v zgodnjih fazah svoje kariere pridobil nešteto umetniških reprodukcij in izvirnih del starih mojstrov ter sodobnikov, ki so mu služila kot stalni vir refleksije za njegova dela. Španska umetnost je v njegovem univerzalnem imaginariju zavzemala osrednje mesto. Že v otroštvu je kot sin slikarja in učitelja risanja ter pozneje v letih študija v Malagi, La Coruni, Barceloni in Madridu spoznaval njeno širino in raznolikost.

Berlinska razstava je razdeljena v štiri dele. Prvi del vzpostavlja most med Španijo in Nemčijo v 21. stoletju in kontekstualizira zgodovinske predsodke, ki še danes obstajajo med državama. Drugi analizira portrete kot instrument moči od 14. stoletja dalje. Tretji se osredotoča na čustva in njihovo upodabljanje v umetnosti. Tema ni nov pojav, saj je bila ključna v španski umetnosti že v 16. in 17. stoletju. Četrti del razstave pa obravnava upodabljanje transcendentalnega.

Izjemno plodovit slikar, kipar in grafik
Pablo Picasso se je rodil leta 1881 v Malagi, študiral v Barceloni in Madridu, od leta 1904 pa je živel in delal v Parizu. Po drugi svetovni vojni se je preselil v Vallavis na Azurni obali, kjer se je med drugim začel posvečati keramiki. Ustvaril je ogromen umetniški opus, ki šteje okrog 1900 slik, 3200 keramik, 7000 risb, 1200 skulptur in 20.000 grafik. V javnosti se še zmeraj vsake toliko pojavijo prej neznana umetnikova dela.

V svojem izjemno plodovitem ustvarjalnem življenju je prešel več faz. Realističnemu obdobju (1895–1901), v katerem je uporabljal močne barve, je sledilo modro obdobje s slikama La vie in Stari kitarist. Rožnato obdobje (1904–1906) zaznamujeta sliki La toilette in Gertrude Stein. V obdobju kubizma (1906–1925) so nastale slike Avignonske gospodične, Sedeči akt, Aficionado in Harlekin ter kolaži. Sledilo je obdobje neoklasicizma z elementi nadrealizma od 1925 do 1945, v katerem je denimo nastala slika Ples, nato pa še čas intenzivnega ukvarjanja z grafiko, kiparstvom in keramiko.

Picasso je umrl leta 1973 v svoji rezidenci v Mouguinsu na jugu Francije zaradi odpovedi srca in pljuč. Za seboj je zapustil bogato umetniško dediščino, a nobene oporoke. Pokopali so ga v vrtu njegovega gradiča Vauvenargues v bližini mesta Aix-en-Provence. Ker se je Picasso umetnostnega trga izogibal, je ob njegovi smrti veliko njegovih umetniških del ostalo v ateljeju.

Omenimo še, da je pred dobrim tednom dni v Švici umrl umetnikov najmlajši sin Claude Ruiz Picasso, ki je bil dolga leta upravitelj očetove zapuščine. Poslovil se je le nekaj mesecev po tem, ko je v 102. letu starosti umrla njegova mati Françoise Gilot, sicer priznana slikarka.