Z razstavo zaznamujejo v galeriji tudi umetnikovo osemdesetletnico, ki jo je praznoval 8. septembra. Kot je v spremni besedi poudaril umetnostni zgodovinar Milček Komelj, postavitev, ki jo sestavljajo slike in risbe, potrjuje umetnikovo zavezanost raziskovanju življenja. Tega pa Planinc poustvarja v sebi lastnem izrazu, ki ga odlikuje likovna natančnost.

Nekatera razstavljena dela so javnosti predstavljena prvič, tudi v njih pa lahko zasledimo umetnikov odgovor na svet, ki ga obdaja.

Razrkivanje nenehnega hrepenenja
Slikarjevo dojemanje sveta se v delih izraža skozi nekašno skrivnostnost, bolečino, a hkrati tudi čudež, ki je zaradi neprestanega minevanja povsem enkraten. Komelj je o Planinčevem likovnem pristopu zapisal, da temelji na risarskem znanju slikarja Hansa Holbeina ml., kar daje njegovim prividom povsem natančno izrisanost. V svojem umetniškem izpovedovanju se Planinc posveča razkrivanju tistega življenja, v katerem človek neprestano hrepeni po nečem novem, po večjih spominih in najmanjših predmetih.

"Upodobljena bitja in predmeti pa se mu ob vsej plastični otipljivosti nenehno izmikajo in ga s svojo lepoto zapeljujejo kot sirene, njegove Silfe. Tako nas klic življenja absurdno zapeljuje k neznanemu smrtnemu obzorju, pred katerim se nam lahko upanja razpršijo v deziluzijo, a nas vendar prežarjajo s čudenjem nad neznanskostjo in pogumom, s kakršnim se neustavljivi umetnik nezadržno vzpenja po gori svojih sanj, se pogreza v njeno drobovje ter se sprehaja skozi zgodovino, skozi verovanja, hrepenenja in z iluzijami okrašeno resničnost," je o Planinčevih slikah zapisal Milček Komelj.

Zapis nadrealistični poetiki
Štefan Planinc, ki se je rodil leta 1925 v Ljubljani, je diplomiral na ALU-ju v Ljubljani leta 1954, leto kasneje pa je pri Mariju Preglju končal še specialko za slikarstvo. Po študijskem izpopolnjevanju v Parizu je med letoma 1974 in 1985 poučeval na ALU-ju v Ljubljani. Planinc, ki je bil med drugim tudi član Grupe 69, je eden redkih predstavnikov nadrealističnega slikarstva na Slovenskem.

Nadrealistični poetiki se je zapisal v šestesetih letih in svoje podobe predstavljal v sanjskih postavitvah z melanholičnim predznakom. Za svoje ustvarjanje je prejel Jakopičevo nagrado, obsežno pregledno razstavo pa so mu pripravili leta 1991 v Mestni galeriji v Ljubljani.