Lorenčakova, ki pripada starejši generaciji slovenskih slikarjev, namreč letos praznuje 80-letnico. Po diplomi na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost je do upokojitve delala kot likovna pedagoginja, vseskozi pa je tudi ustvarjala. Razstavo njenih del leta 1955 je Jože Curk označil kot eno najuspešnejših povojnih razstav v Celju. Za zgodnejša dela Lorenčakove je bila značilna otožnost, ki jo je v poznejših letih zamenjala radost nad življenjem.
Primerjava zgodnjih in kasnejših delNa razstavi je mogoče primerjati razvoj njenega slikarskega izraza, saj so na ogled tako njena zgodnejša kot kasnejša dela, izbrala pa jih je kustosinja Alenka Domjan.
Pravila z odklonom
Ob postavitvi je umetnostna kritičarka Marlen Premšak zapisala, da se Lorenčakova drži strogih in dogovorjenih kompozicijskih in kolorističnih pravil, ki jim doda ustvarjalno občutljivost in osebno slikarsko govorico. Njene barve z leti postajajo bolj žive, izraz na slikah postaja lahkotnejši, olja pa je pogosto zamenjala za akvarele.
Pretresljivi pogledi s slik
Najbolj je umetnica občinstvo presunila z grafičnimi listi, portreti in figuralnimi kompozicijami, s katerih zrejo nedolžni ljudje z otožnimi očmi. Poleg tega je slikarka upodabljala tudi obmorske kraje in Celje z okolico, njene ilustracije pa poznajo tudi bralci Kurirčka in številnih mladinskih slikanic.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje