Sliko Escale haitskega umetnika Herva Télémaqueja, ki jo vidimo na oglasnih plakatih in tudi na platnici kataloga, ki spremlja omenjeno razstavo figurativnega poparta, so namreč prodali na dražbi. Tudi to ne bi bilo hudo narobe, saj je novi kupec muzeju obljubil, da bo slika smela viseti na razstavi. A kaj ko ni plačal, dražbena hiša Christie's pa slike do izvršitve plačila ne pusti iz depoja. Obiskovalci tako v palači zaman iščejo 'naslovno' sliko razstave, ki bo na ogled do 13. junija.

Organizatorji razstave niti ne poskušajo zanikati, da se je primeril zares nesrečni dogodek. Njihov predstavnik je tako priznal, da so za promocijo razstave potrošili zares veliko denarja in da je bila celotna promocija zares osredotočena prav na sliko, za katero je novi kupec decembra lani odštel 180.250 evrov. Gospod iz Grand Palaisa je še dodal, da so za 'zastoj' v predaji slike izvedeli le teden dni pred odprtjem razstave, zaradi česar nikakor več niso mogli spremeniti svoje promocijske strategije.

Politično odločnejši popart
Razstava Figuration narrative (Pripovedno upodabljanje) predstavlja posebno umetniško gibanje, imenovano tudi nouvelle figuration in représentation narrative, ki se je v šestdesetih izoblikovalo kot odziv na prevladujočo abstrakcijo v likovni umetnosti petdesetih. Kot takšno je bilo to gibanje pravzaprav nekakšna vzporednica z ameriškim popartom in tudi oblikovno mu je bilo podobno. Razlikovalo se je predvsem v tem, da so umetniki nove figuralike ali naracijskega upodabljanja zavzemali jasnejše in bolj odločno politično stališče, medtem ko je bil popart predvsem pandan vedno bolj skomercializirani in potrošniški ameriški družbi.

Trojica, ki zagreši francoski odgovor popartu
Z razstavo v palači Grand palais se ta resnejši popart vrača tja, kjer je bil porojen. Vse se je namreč začelo leta 1964, ko so v pariškem muzeju sodobne umetnosti kritik Gérald Gassiot-Talabot in umetnika Bernard Rancillac ter Hervé Télémaque postavili razstavo Mythologies quotidiennes (Vsakdanje mitologije). Na njej so v času, v katerem je na beneškem bienalu triumfiral ameriški popartist Rauschenberg predstavili 34 umetnikov, ki so tako kot njihovi ameriški umetniki v središče svojega dela postavili sodobno družbo in podobe, ki so ji vladale.

Ta začetna šola smeri nouvelle figuration je bila sicer dokaj blaga; naslednja leta so prinesla njeno radikalizacijo v rokah mlajše generacije, ki se je močno oddaljila tako od neškodljivega ameriškega poparta kot tudi od družbene nevtralnosti pariške šole. Del teh umetnikov se je kmalu priključil tudi silam, ki so bile najbolj dejavne v protestih leta 1968 in ki so prek dejavnosti v različnih vizualnih medijih zahtevale občutne spremembe družbene, kulturne in politične realnosti.

GIbanje nouvelle figuration utone v pozabo
Po nastopu sedemdesetih je gibanje počasi zamrlo. Podobno se je zgodilo tudi popartu, ki pa se mu je uspelo ogniti potonu v pozabo, ki je doletel nouvelle figuration. Kaj je botrovalo temu, da danes ime Hervé Télémaque ni toliko poznano kot imena Andy Warhol, Robert Rauschenberg, Roy Lichtenstein ali Tom Wesselmann? Morda pa se bo to nekoliko spremenilo ravno po veliki razstavi v Parizu. Četudi manjka naslovno delo.