Digitalna umetnost je že postala del mainstreama, za kar so z nakupi del v digitalni tehniki, ki delujejo le na računalnikih, poskrbele nekatere najbolj priznane ustanove. Strokovnjake pa zdaj muči vprašanje, kako taka dela ohraniti, saj jih bo slej ko prej "ubil" sistem, ki je njihov nastanek sploh omogočil - razvoj tehnologije.

"Pogosto se pošalim s svojimi učenci, ki jim pravim, da bodo digitalni mediji trajali večno - ali vsaj pet let, odvisno, kaj pride prej," je o trajnosti digitalnih stvaritev dejal Richard Rinehart, direktor oddelka za digitalne medije pri umetnostnem muzeju in pacifiškem filmskem arhivu univerze Berkley.

Kako ohraniti digitalno umetnost?
Njegova šala ni daleč od resnice. Umetnostne ustanove se ubadajo z resnim vprašanjem, kako tudi v prihodnosti, ko bo zdajšnje računalniške formate povozil napredek, zagotoviti dostop do digitalnih umetnin, ki so jih kupile. Je delo, ki je popolnoma ohranjeno v binarni kodi, prekleto, saj ga bosta nasledila nova programska in računalniška oprema?

Ali že poznamo rešitelja?
Več umetnostnih ustanov pa je zdaj ponudilo eno izmed možnih rešitev. Predstavile so jezik Media Art Notation System, ki omogoča snemanje bistvenih delov digitalnih umetnin, ki bo kustosom tudi kasneje omogočal kopiranje in interpretacijo originalov najboljših del, tudi če teh na spletu ne bo več. Muzeji se morajo temu vsekakor posvetiti, saj drugače tvegajo, da bodo njihove umetnine sčasoma "neuporabne" za obiskovalce, s tem pa se bo pod vprašajem znašel tudi obstoj ustanov, ki to dopuščajo.

Digitalna umetnost ni statična
Razvoj računalniške tehnologije pa ni edina težava, s katero se ubadajo galerije in muzeji. Ti so bili do zdaj vajeni o umetnosti razmišljati v zelo oprijemljivih kategorijah. Mona Liza je tako ena sama slika, ki se ne bo več spreminjala. Ena bistvenih značilnosti digitalne umetnosti pa je prav fluidnost; digitalno delo je tako kombinacija Mone Lize in računalniškega programa, ki ji enkrat nadene očala, drugič nariše brke, spet tretjič poskrbi za drugačno podobo.

Možnosti je malodane neskončno. Kustosi, nevajeni spremenljive umetnosti, so se znašli v zadregi. Kaj naj v takih primerih obdržijo? Programsko opremo? Eno od podob? In kaj se zgodi, če se prvotni ekran razbije?

Digitalna umetnost je kot Beethovnova Peta simfonija
"Sveta ne vidimo več skozi objektiv, ampak bi lahko rekli, da prek računalniškega ekrana," pravi Marisa Olson, kostosinja pri spletnem portalu Rhizome.org, ki je na spletu arhiviral že 2.500 digitalnih umetniških del. Olsonova ima za kritike in kustose predlog, ki naj bi jim olajšal življenje. Digitalno umetnost naj bi gledali podobno kot poslušajo Beethovnovo Peto simfonijo - treba jo je pogledati na vsake toliko časa, v življenje pa jo takrat vrnejo različne interpretacije.