Kupola na cerkvi svetega Petra je bila izjemen arhitekturni podvig 16. septembra. Foto: EPA
Kupola na cerkvi svetega Petra je bila izjemen arhitekturni podvig 16. septembra. Foto: EPA
Bazilika svetega Petra je Rim ustoličila kot umetniško prestolnico Apeninskega polotoka. Foto: EPA
Že v 18. stoletju so se v kupoli pojavile razpoke, zaradi katerih so morali z železnimi verigami utrditi velikanski paraboloid. Foto: EPA

Krogla, ki leži 136,5 metra nad tlemi, predstavlja najvišjo točko znamenite cerkve, njen obseg pa meri 8 metrov. Do pred 20 leti so kroglo lahko obiskali tudi turisti, ki so morali do vrha bazilike premagati 320 stopnic. Restavratorska dela naj bi končali do septembra.

Revolucija v gradnji kupol
Kupola v obliki paraboloida, ki še danes navdušuje ljubitelje arhitekture, je močno vplivala na način gradnje kupol še 300 let po postavitvi najbolj znamenite krščanske cerkve. Revolucionarna je bila predvsem nova oblika, saj so predtem kupole oblikovali v obliki polkrogle. Najvišja točka cerkve, ki so jo dokončali leta 1626, nudi izjemen razgled na čudovite vatikanske vrtove, v katerih so vrtnarji iz 12.000 rastlinic oblikovali podobo papeževega grba.

Veliki arhitekt Michelangelo
Velika ovalna struktura skrbi tudi dobro osvetlitev cerkvene ladje. Stene kupole namreč prebada 16 velikih oken, ki jih obdaja 16 parov korintskih stebrov. Kupolo je načrtoval znameniti renesančni umetnik Michelangelo, ki je bil leta 1546 postavljen za glavnega arhitekta, do njegove smrti leta 1564 pa je gradbenikom uspelo dokončati le osnovni obod kupole. Prva restavratorska dela na kupoli so bila potrebna že v 18. stoletju, ko so se v stropu pojavile prve razpoke, strukturo pa so nato utrdili s štirimi železnimi verigami.

Prestolnica umetnosti postane Rim
Vatikansko baziliko svetega Petra, ki je do gradnje orjaške bazilike v mestu Yamoussoukro v Slonokoščeni obali več kot 300 let uživala sloves največje cerkve na svetu, so začeli graditi leta 1506. Pri največjem gradbenem podvigu renesanse so sodelovali skoraj vsi pomembni renesančni italijanski arhitekti in slikarji, gradnja sakralnega objekta gigantskih razsežnosti (cerkev je dolga 211 metrov, njena površina pa meri 15.160 kvadratnih metrov, sprejme pa lahko kar 60.000 vernikov) pa je pomagala Rim ustoličiti kot umetniško središče Apeninskega polotoka. Pred tem so bila umetniška prestolnica Firence.

O gradnji cerkve, posvečene svetemu Petru, so katoliški voditelji začeli razmišljati že sredi 15. stoletja, zeleno luč za gradnjo povsem nove cerkve pa je leta 1506 dal papež Julius II.