Nujno v najboljšem pomenu besede. Prostor za predstavitev na glavnem dogodku bienala z naslovom Think with the Senses – Feel with the Mind (Misli s čutili – Čuti z razumom) je ponudil umetnikom z vsega sveta in pri tem avtorjev iz tako imenovanega tretjega sveta ne obravnava slabšalno, kot atraktivne eksote, ampak kot zahodnim enakopravne soustvarjalce sodobne scene vizualne umetnosti.

V glavno razstavo je tako Storr vključil tudi veliko predstavitev afriške sodobne umetnosti. Umetnost in kulturo ljudi, z delom katerih tudi ZDA pomagajo “hraniti” svoje gospodarstvo, je po besedah Roberta Storra že dolgo vidna tako v ameriški kot tudi v zahodnoevropski kulturi – Storr je med drugim opozoril na Afričane, ki po Benetkah prodajajo ceneno robo in so tako soustvarjalci celotnega kulturnega ozračja mesta -, a ne tistega, ki je uradno priznano in institucionalizirano.

Dvakrat pomoč zapostavljeni Afriki
To anomalijo vsaj delno popravlja letošnja izvedba beneškega bienala likovne umetnosti. Na dva načina. Prvi način je izvedba razstave Check List Luanda Pop, razstave afriške sodobne umetnosti, ki izpostavlja prizadevanja fundacije Sindika Dokolo. Gre za fundacijo iz Angole, katere poslanstvo je predstavljanje afriške sodobne umetnosti tako v tujini kot tudi na afriški celini. Drugi način pa je podelitev beneškega zlatega leva za življenjsko delo fotografu Malicku Sidibeju. Fotograf, ki “operira” v glavnem mestu Malia Bamaku, velja za ključno ime sodobne afriške fotografije in za tistega umetnika, ki je pomagal v Afriki fotografijo vzpostaviti kot eno izmed glavnih disciplin vizualne umetnosti.

Treznost opredeljuje značaj bienalne razstave
Storr se je kot razumnik, čigar misli niso vpete v ideološki diktat Združenih držav, izkazal tudi z navedbo družbenega okvira, iz katerega je črpal navdih za konstruiranje bienala. “Živimo v precej groznem svetu,” je ob odprtju “predogleda”, namenjenega novinarjem, galeristom in drugim povabljencem, dejal Robert Storr. Politika, ki vnaprej določa vse dogajanje v našem svetu – vedno bolj se ji pridružuje tehnologija -, torej “tiči” v ozadju najodmevnejšega prikaza dogajanja v likovni umetnosti na svetu. Pa vendar se razlikuje od drugih razstav, ki se prav tako opredeljujejo za komentar politike in družbe. Bienale po Storru namreč ni politični šov v smislu, da predstavlja politične poglede kuratorja ali politične poglede umetnikov; gre za političnost, ki se omejuje na opozarjanje pred posledicami “političnih norosti”. Komentarji hitro podležejo čustvom in travmam, ki težijo njihove elaboratorje in ki pravzaprav sploh ne bi smeli imeti dostopa na polje političnega. Zato Storr o svojem doslej največjem projektu pravi, da “je precej trezen šov v času, ko je veliko ljudi omamljenih z denarjem”.

Poletna šola sodobne umetnosti
Še eno poslanstvo Robert Storr pripisuje bienalu. Bil naj bi demokratična forma umetnosti. Za obisk bienala se odloči veliko večji segnment prebivalstva kot za obisk muzejev. Zato bienale pomaga prebijati družbeno oviro, ki ločuje tiste, ki hodijo v muzeje in tiste, ki ne. Storr vidi v tem veliko poslanstvo. Meni namreč, da obstaja mnogo ljudi, ki bi sicer radi hodili v muzeje, vendar se za to ne odločijo, ker o sodobni umetnosti preposto vedo premalo. Bienale jim na enem mestu ponudi širok poduk o vsem, kar se trenutno godi v vizualni umetnosti in je zato neprecenljiv “učni” pripomoček v vzgajanju prihodnjih rodov ljubiteljev in konzumatorjev, pa tudi proizvajalcev in promotorjev umetnosti.

To so bile Storrove programske deklaracije na "prvem" odprtju 52. mednarodne razstave likovne umetnosti. "Po pravilu" realizacija odstopa od programa. Za popolno sodbo je še prezgodaj. Po hitrem pregledu razstave, na kateri so predstavljena dela 100 umetnikov, ki jih izpostavlja Storr, naj zapišemo le: Politika je prisotna. Zelo. Tako rekoč delo vsakega drugega umetnika je povezano s politiko. Spet je tu v zadnjih letih nepogrešljiva tematizacija terorizma, gospodarskega izkoriščanja prebivalcev revnega sveta in "blodna" politika Georgea Busha. Še posebej "postano" in medlo obravnavo le-te so pripravili Italijani, a o tem boste več izvedeli v naslednjih dneh. Celovit poduk o sodobni vizualni umetnosti? Tudi s tem bi se težko strinjali. Pojasnil o delih ni nič več, kot jih ponuja vsaka temeljito pripravljena razstava v "pošteni" galeriji, mnogoterost pojavnih oblik v Benetkah pa je tolikšna, da je neuki obiskovalec na koncu preprosto zmeden. To seveda ni nič slabega, saj mora beneški bienale sodobno umetnost predstaviti kar najbolj celovito, vendar pa ga zato se ne moremo imenovati "osnovna šola ali celo gimnazija" sodobne likovne produkcije.

Polona Balantič