"Ne bodimo Parra-noični," se je pošalila čilska predsenica Michelle Bachelet, ko je častno prerezala trak okrog umetniške instalacije pesnika, vizualnega umetnika in večnega provokatorja Nicanorja Parre. Izjava je bila na mestu: 91-letni Parra si je namreč "sposodil" slike vseh nekdanjih čilskih predsednikov v naravni velikosti na trdi podlagi in jih na vislicah obesil v neposredno bližino parlamentarne palače. Projekt je poimenoval El Pago de Chile, kar bi lahko prevedli kot Čilska zahvala, nanaša pa se na mačehovski odnos, ki ga je narod v preteklosti pokazal do svojih voditeljev.

Taka razstava bi verjetno dvigovala prah marsikje, v Čilu, kjer ima predsednik zelo veliko avtoriteto, pa se zdi kaj takega sploh nezamisljivo. Ena bogatejših in politično stabilnejših držav Južne Amerike ima, kot večina njenih sosed, za seboj izkušnjo diktature (med letoma 1973 in 1990 so živeli pod oblastjo Augusta Pinocheta).

Brez incidentov
"Bolj kot upornik se počutim kot spravitelj," je na odprtju razstave v kulturnem središču La Moneda prejšnji teden povedal Parra. Vseeno so organizatorji ob odkritju vislic pričakovali ogorčen odziv vsaj dela čilske javnosti - a zaman. Ljudje so se bolj ali manj strinjali z umetnikovo presojo čilske miselnosti in razstavo vzeli predvsem kot preizkus, koliko predsednikov lahko prepoznajo.

Žrtev umetniške svobode?
Edini škandal, povezan s Parrovo predstavo, je bila obtožba uslužbenke kulturnega ministrstva, ki trdi, da je izgubila službo, ker se je uprla ministrovi želji, da bi projekt preprečili. Z vlade so že sporočili, da niso sodelovali pri nikakršni cenzorski zaroti. Večina kulturnih kritikov v Čilu je mnenja, da ministrstvo pravzaprav ni moglo storiti drugega, kot stati križem rok, saj bi cenzura tako uglednega umetnika, kot je Parra, dvignila še precej več prahu.