Razstavo je postavil kustos in umetniški vodja Obalnih galerij Piran Andrej Medved, ki je o Šalamunovem slikarstvu med drugim zapisal, da "postavlja temeljna vprašanja novega prostora, njegove materializacije in uprizoritve neke skušnje."

"Stroga ravnina, vbita v zrak, zaniha; trodimenzionalna. Žarišče našega pogleda se odlepi, odbije, oddalji; je istočasno blizu in neskončno daleč," še pojasnjuje Medved. Postavitev si je mogoče ogledati do 3. februarja, odprtje pa je pospremila tudi predstavitev knjige zgodnjih literarnih del Andraža in Tomaža Šalamuna.

Šalamunova slikarska pot
Šalamun je s svojo umetnostjo prehodil pot od avantgardnega OHO-ja, prek liričnih pejsažev v prehodu v osmo desetletje, nato pa v odločilni postavitvi v Moderni galeriji načel svoj način
slikarstva, ki mu ostaja zvest do Bizonov in Sonc v 90. letih, ko se zaveže figuralnemu izrazu, ki mu v resnici omogoči enega vrhuncev »šalamunskega« slikarskega in domišljijskega pristopa.

V 90. letih se je ponovno vrnil k izvoru "k mediteranskemu paysagu, ki ni zunanji, pozunanjen v smislu kričave barvne skale, ampak je notranji, duhovni, psihični paysage, ki mu ostaja avtor - s popolno »nettoyage«, 'očiščenjem' slikovnih ploskev, v snovnem in duhovnem smislu - zavezan prav do danes: do Diptihov 2006 in Triptihov 2007."

Kot še pojasnjuje Medved, je Šalamun v teh delih zajel pomembno elementarno izkušnjo slikanja, neposredno ekspresijo, ki na različnih stopnjah ponovi vedno enak, a prvobiten likovni eksperiment.

V ospredju je individualna slikovna in slikarska praksa, ki ne teži k preraščanju v posebno smer slikarstva, prav tako pa ne postavlja jasno izraženih programov, ki so podrejeni teoretičnemu sporočilu. Eksistencialna zasnovanost slike temelji v igri, ki določa dinamizem slikarskega postopka, s čimer pa estetskost upodobitve nikoli ni soodvisna socialni ali zgodovinski funkciji umetniškega dela.

Svet psihičnih vizij in videnj
"Slikar podobo izpolnjuje s figuralnim stanjem, ki ga nadgradi s psihičnim vživetjem ter v celoti zanemarja prav vsako aktualnost in historično, časovno ali empirično opredeljenost," še dodaja Medved.

Kustos v Šalamunovih podobah odkriva ples slikarja, ki na likovno platno odlaga barvo, s katero pričara svet psihičnih vizij in videnj. Pri tem pa se podoba - tema - ponovi, ponavlja v neskončnost, pri čemer ponavljanje ni reprodukcija. Umetnikove slike izhajajo iz odrekanja realni zgodovini, ker poustvarja novo, avtonomno zgodovinsko polje ter umetnostno vsebino.