Secesijska Ljubljana je poleg baročne in Plečnikove Ljubljane ključni določevalec podobe slovenske prestolnice. Foto: MMC RTV SLO/P. B.
Secesijska Ljubljana je poleg baročne in Plečnikove Ljubljane ključni določevalec podobe slovenske prestolnice. Foto: MMC RTV SLO/P. B.
Miran Kambič: Secesijska Ljubljana
Kakovost ljubljanske secesijske arhitekture in njenega velikega pomena za podobo Ljubljane potrjuje tudi to, da je Ljubljana vključena v mednarodno mrežo secesijskih mest Art Nouveau Network. Foto: MMC RTV SLO/P. B.

Gre seveda za razstavo arhitekturnih fotografij Mirana Kambiča, ki so na ogled v Jakopičevem sprehajališču pod Tivolskim gradom. V 116 velikoformatnih posnetkih so predstavljene ključne ljubljanske secesijske vedute, torej vedute, ki poleg vedut baročne in Plečnikove Ljubljane najbolj zaznamujejo arhitekturni značaj Ljubljane. Obenem je razstava pomembna tudi zato, ker obuja spomin na eno glede na arhitekturno snovanje najbolj plodnih obdobij ljubljanske zgodovine.

Secesijska Ljubljana je namreč nastajala kot usklajeni projekt zavednih Slovencev, ki so hoteli narodu podariti več kot samo spodobno glavno središče in med katerimi so bili tako gospodarstveniki kot tudi politiki z dobrimi zvezami v svetu financ. Med njimi je seveda dominiral ljubljanski župan Ivaa Hribar, čigar zagnanost in sposobnost 'zbiranja' denarja je odigrala zelo pomembno vlogo pri nastajanju secesijske Ljubljane. Nenazadnje je tudi njegova družinska hiša, Hribarjeva palača na današnji Slovenski cesti, eden ključnih secesijskih spomenikov.
Secesijska Ljubljana - izraz Naceta Šumija
Secesijska Ljubljana je zagotovo ena najkakovostnejših arhitekturnih plasti mesta Ljubljana. To velja vse od let, ko je za ključno slovensko avtoriteto na področju umetnostne zgodovine veljal Nace Šumi. Šumi je bil tudi tisti, ki je uvedel termin secesijska Ljubljana. Ta se nikakor ne navezuje le na estetski vidik, pač pa vključuje celovito spremembo načina življenja ljubljanskih meščanov. Hribarjeva misel namreč v prvi vrsti nikakor ni veljala 'zaljšanju' mesta, pač pa predvsem njegovi modernizaciji; to je čas temeljite modernizacije infrastrukture. Kanalizacija, vodovod, uvedba električne javne razsvetjave in tramvaja so bili poleg novih tehnik gradnje za Ljubljančana z začetka 20. stoletja celo bolj bistveni kot to, da je njihovo mesto v nekaj letih postalo lepo.
Razstava Secesijska Ljubljana, katero so odprli kot enega od dogodkov junijskega Tedna arhitekture, je tudi projekt, ki naj bi v Ljubljančanih skušal vzbuditi večje zanimanje za arhitekturo oziroma naj bi vanje 'vsadil' zavest, da je skrb za urbano okolje odgovornost vseh uporabnikov mesta. Dvig te zavesti je še kako pomemben ravno v tem trenutku, ko se v Ljubljani pripravlja ali že izvaja več velikih arhitekturnih in urbanističnih posegov.
Polona Balantič