Groteskni obrazi kot simbol navzven skrite duševne podstati Noldejevih sodobnikov. Foto:
Groteskni obrazi kot simbol navzven skrite duševne podstati Noldejevih sodobnikov. Foto:
Emil Nolde: Verlorenes Paradies (Izgubljeni raj)
Emil Nolde: Žetveni dan
V zgodnjih Noldejevih delih je opazen vpliv impresionizma. Foto: EPA

Vseh, ki trdijo, da Berlin zaradi odsotnosti tovrstne ustanove ni pravi center sodobne umetnosti, verjetno ne bo navdušila novica, da nameravajo v nemški prestolnici ustanoviti muzej, posvečen nemškemu ekspresionističnemu slikarju Emilu Noldeju (1867-1956). Torej muzej, ki sicer dopolnjuje galerijsko in muzejsko ponudbo Berlina, ki pa obenem tudi ohranja zmernost te ponudbe k historični umetniški produkciji. Sklad Emila Noldeja namerava muzej urediti do septembra. Na več kot 800 metrih razstavnih površin naj bi vsako leto pripravili do štiri tematske razstave, na katerih bodo poleg Noldejevih zastopana tudi dela drugih ekspresionistov.



Oboževanje nacistov, ki ga zavrnejo
Ravno tako zanimiv, kot je vpogled v Noldejevo slikarstvo, je tudi vpogled v njegovo življenje. Emil Nolde je bil eden tistih, ki so sprejeli ideologijo nacizma. Vendar ga je doletelo razočaranje. Od začetka 20. let, ko se je priključil nacistični stranki, je judovsko umetnost označeval za manjvredno in nenemško. Kmalu se je sam znašel v vlogi žrtve. Nacisti so na svojem "lovu" na tako imenovano degenerirano umetnost, to je umetnost, ki ne izkazuje pravega nemškega značaja in jo je treba odstraniti iz muzejev, "zasačili" tudi ekspresionizem. Čeprav zgleden nacist, Nolde s svojimi ugovori zoper preganjanje ekspresionizma ni dosegel ničesar. Več kot 1.000 njegovih del so odstranili iz muzejev, po letu 1941 pa so mu prepovedali slikati. Tudi doma.

Spogledovanju z nacističnim pogledom na svet navkljub, so Noldeja, ki je bil med drugim leta 1905 tudi član v Dresdnu ustanovljenega gibanja nemških ekspresionistov Die Brücke (Most), po drugi svetovni vojni nagradili z najvišjim nemškim znakom časti, nemškim redom za zasluge.