Dela zanjo je prispeval Hikmet Barutcugil, ki bo obiskovalce Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani do 1. aprila seznanjal z umetnostjo marmoriranja. V četrtek in petek bo seznanjanje tudi zelo konkretno, saj je umetnik pripravil dve delavnici. Marmoriranje je umetnost ustvarjanja vzorcev, podobnih marmorju, in njihov prenos na papir. Marmoriranja ne bi bilo brez vode; ko barva kaplja na vodno površino, se oblikujejo krogi in vzorci, ki se nato prenesejo na papir in druge materiale.

Gostujoči umetnik je eden največjih mojstrov te umetnosti. Ustvaril je celo svoj slog, ki je po svetu postal znan kot Barut Ebru. Barutcugil je tudi avtor šestih knjig o marmoriranju, o njem pa predava tudi na več univerzah doma in po svetu. Kadar ne potuje, turški umetnik ustvarja v Ebristanu, kjer tudi vodi delavnice o marmoriranju in drugih tradicionalnih obrteh, kot so kaligrafija, zlatenje (iluminacija), miniaturno slikanje in knjigoveštvo.

Po svileni cesti skoraj do Evrope
Marmoriranje izhaja iz srednje Azije, njegov nastanek pa sega v 15. stoletje. Ime je umetnosti dal oblak (ebru), saj so krogi, ki se pri marmoriranju razprostrejo po vodni površini, podobni prav tem nebesnim pojavom. Evropi je marmoriranje približala svilena cesta, po kateri je ta umetnost najprej prispela v Iran, diplomati pa so jo nato iz Turčije izvozili v Evropo, kjer se je marmoriranje najbolj prijelo v Italiji, Nemčiji, Franciji in Angliji.

Božansko v vseh umetniških vejah
Turki so izdelke ebruja od nekdaj uokvirjali in jih razstavljali kot slikarska dela, marmorirani papir so uporabljali za okras kaligrafije, kot ozadje na štirih vogalih knjižnih strani ali krašenje platnic bogato vezenih knjig. Na razmah slikanja na vodni površini v Turčiji je vplival tudi islam, ki so ga Turki prevzeli z veliko vnemo in si želeli lepoto božanskega opevati v vseh vejah umetnosti. To je bil vzrok za nastanek umetniških delavnic, kjer so se študenti usposabljali za pomočnike in mojstre marmoriranja.