Na razstavo Izgubljena dežela in Sicilijansko sonce obiskovalci lahko vidijo 40 črno-belih del, katerih rdeča nit sta svetloba in sicilijansko sonce. Falcone, ki velja za najbolj priznanega fotografa na največjem italijanskem otoku, je na fotografijah skušal ujeti občutke, ki so se v njem prebudili ob prebiranju knjige Izgubljena dežela T. S. Eliota.

Prikazovanje izgubljenega odnosa med človekom in zemljo
Kot svoje delo definira avtor sam, je želel na fotografijah predvsem prikazati izgubljeni odnos med človekom in zemljo. "Poskušal sem sestaviti pot prizorov, ki vodijo k tistim preprostim oblikam našega življenja in ki sem jih na podlagi elementov in predmetov, s katerimi se dnevno srečujem, razvrstil v neki red. Kot ogromen, zdaj že usahel bor, ki je izgubil osnovno življenjsko moč, a nezavedno s svojimi izsušenimi vejami ostaja oporna točka pokrajine brez življenja. Ali kot z apnom posute kolesnice, ki upodabljajo izginjanje človečnosti, ki je zaradi zaslepljenosti in zanemarjanja stika z zemljo ne najdemo," je nastajanje del za svojo zadnjo razstavo opisal Falcone.

Na lovu za ostanki
Svetloba in sonce zaznamujeta pokrajino, razkrivata njeno spremenljivost in šibkost ter se prepletata v neusmiljenem boju med besedo in sliko, meni avtor razstave, ki je nastajala med letoma 1995 in 1998. V njej sicilijanski fotograf dokazuje svoje prepričanje, da svetlobna prvina izgubi svoj pozitivni prizvok in postane nosilka "opustošenja", ki namesto novega življenja ustvarja ostanke. Skozi objektiv je tako želel ugotoviti, v kolikšni meri je pokrajina sestavljena iz "ostankov".

Samostojno razstavljanje od leta 1994
Svojo prvo samostojno razstavo je Falcone leta 1994 postavil v Palermu na Siciliji, ki ji je sledilo še več kot deset samostojnih razstav predvsem v Italiji, njegova dela pa so spoznavali tudi že na Malti in v Španiji. Prek njegovih fotografij so lahko podoživljali svetlobne pojave Sicilije, njeno ozračje in pokrajine ter segali onkraj skrajnosti.