Oglas
V Tivolskem gradu si lahko ogledate del njenega obsežnega opusa, ki ga je francoska likovnica ruskega rodu poimenovala Simultanke. Prva simultanka je bila prešita odejica, ki jo je Delaunayeva izdelala za sinčka, ki so se ji kasneje pridružili zelo različni predmeti.
Kako knjiga vpliva na razvoj visoke modeNajpomembnejša in tudi najbolj mogočna simultanka je skoraj 2 metra dolga knjiga, v zbirki pa najdemo še simultanke na ovratnih rutah, keramiki, lončevini, jedilnem priboru, pohištvu, zelo zanimive pa so simultanke na gledaliških kostumih in oblekah. S svojimi simultankami je Sonia Delaunay vplivala na razvoj visoke mode, saj naj bi njene domiselne tkanine navdihnile opartistične vzorce in nesimetrično oblikovanje, ki so v 60-tih doživeli pravi bum.
Teorija barvnih kontrastov
Čeprav Simultanke prinašajo zelo raznolike eksponate, pa imajo razstavni predmeti vseeno nekaj skupnega. Vse simultanke pa poosebljajo teorijo o simultanosti barv Michela Eugenea Chevreula, ki pravi, »da percepcijo barv določajo vrednosti, ki nastanejo kot kontrasti nasprotnih barvnih tonov«.
Razstava v mednarodnem grafičnem likovnem centru je prva samostojna predstavitev Sonie Delaunay (1885-1979) v tem delu Evrope, organizatorjem - MGLC-ju, Francoskemu kulturnemu centru Charles Nodier in ministrstvu za kulturo - pa je k sodelovanju uspelo pritegniti številne ugledne muzeje, ki so za ljubljansko postavitev posodili umetnine, ki so sicer del njihovih stalnih zbirk.
Brez francoske nacionalne knjižnice ne bi bilo ničesar
Najbolj se je izkazala francoska nacionalna knjižnica (Bibliotheque national de France), ki je v Slovenijo poslala kar 85 del, ki jih je umetnica oblikovala med letoma 1913 in 1974, mogočno dvometrsko knjigo La Prose du Transsiberien et de l apetit Jeanne de France običajno najdemo v pariškem muzeju Zadkine, druge umetnine pa so prispevali Musee de l'Impression sur etoffes iz Muhlhousea, umetnostni in zgodovinski muzej iz St. Denisa, Galerie 1900-2000 in Institut national de la propriete industrielle.
V družbi s Picassom
Podobno kot znameniti francoski slikar Marc Chagall je tudi Sonia Delaunay pobegnila iz Rusije in drugo domovino našla v umetniški meki Franciji. Čeprav njeno ime nepoznavalcem likovne umetnosti in oblikovanja ne pomeni veliko, pa je bila Sonia Delaunay v prvih letih 20. stoletja nepogrešljiva članica umetniške druščine, v kateri so bili tudi bolj znameniti Picasso, Braque in Matisse in ki je na novo definirala umetnost v času, ko je impresionizem že izgubil svojo udarnost in izrazno moč.
Nadaljevanje kubizma
Po poroki s francoskim umetnikom Robertom Delaunayem leta 1910 se je likovnica pridružila umetniškemu gibanju orfizem (kasneje imenovanem simultanizem), ki se je sicer zgledovalo po načelih kubizma, vendar pa je skušalo umetnost Picassa in Braquea omehčati z vnosom liričnih prvin in bolj prefinjene izbire barv.
Ravno domiselna in natančno premišljena uporaba barv je ena ključnih značilnosti umetniškega opusa Sonie Delaunay. Vedno je namreč uporabljala izvirne barvne kontraste in poetične barvne harmonije, ki so njene umetnine spremenile v prave pejsaže čustev.
Mati abstrakcij
V tridesetih letih se je umetnica popolnoma posvetila slikanju abstraktnih figur, običajno čistih geometrničnih likov, katerim so življenje seveda vdahnile barve. Tudi po smrti moža v štiridesetih se Delaunayeva ni odpovedala umetniški karieri in je še do poznih sedemdesetih delovala kot slikarka, grafičarka in vsestranska oblikovalka.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje