Oglas
Pod naslovom Podobe Evrope so v Mestni galeriji Ljubljana odprli razstavo, ki v fotografiji prikazuje zgodovino držav članic Evropske unije kot tudi skupno zgodovino evropske celine. Ravno ta dvojnost nacionalnih in vseevropske zgodovine naj bi bila po mnenju Claudia de Pola Saibantija iz fundacije za zgodovino fotografije Fratelli Alinari, glavnega organizatorja postavitve, tudi najpomembnejša posebnost te razstave.
Prvič so vse države Evropske unije sodelovale pri predstavljanju zgodovine ideje združene Evrope. Ta ideja o povezovanju se je najprej uveljavila le znotraj industrije, poslovnih dejavnosti in umetnosti; šele v zadnjih 50 letih se je uveljavila ideja o gospodarsko in politično enotni Evropi. In mi smo poskušali prikazati tudi tisto, kar je bilo pred začetki institucionalnega združevanja Evrope."Ravno zato, ker dvodelna razstava - prvi del predstavlja skupno evropsko zgodovino, drugi pa zgodovino posameznih držav, vsako v štirih fotografijah - posega tako daleč v zgodovino, se je na njej znašlo tudi nekaj dragocenih razstavnih predmetov. Kot nam je povedal Claudio de Pola Saibanti, so na postavitvi po večini reprodukcije starinskih fotografij, "predstavljena pa je tudi zgodovinska fotografija Charlesa Nègreja iz leta 1852, ki je vredna okoli 3.000 evrov."
Začetki dokumentarne fotografije na polotoku Krimu
Ob omembi zgodovinske fotografije, sem de Pola, velikega poznavalca zgodovine fotografskega medija in ljubitelja zgodovinske fotografije - "Starinska fotografija je zame fascinacija." -, povprašala o začetkih dokumentarne fotografije. Kateri je bil tisti dogodek, ki bi ga lahko poudarili kot začetek dokumentarne fotografije v Evropi; kateri je bil prvi zares veliki dogodek, o katerem se lahko podučimo prek fotografije. "Morda je bila to Krimska vojna med Rusijo na eni in koalicijo Francije, Anglije, Sardinskega kraljestva in Otomanskega imperija na drugi strani," nam zaupa de Polo. Izračun nam hitro pove, da je fotografsko dokumentiranje političnih dogodkov staro okoli 160 let.
(Ne)odličnost zastopanih fotografov
Dokumentarna fotografija v umetniški galeriji. Velikokrat sem se že spraševala o tem, kaj je tisto, kar fotografijo naredi za umetnost. Kje je meja med fotografijo kot sredstvom dokumentiranja in fotografijo kot umetnostjo. Tudi de Polo očitno ne pozna povsem dokončnega odgovora na to vprašanje, ob misli na aktualno razstavo in njeno umetniškost pa pripomni: "Pomembno je že to, da je tukaj zgodovina Evrope predstavljena skozi dela najboljših evropskih fotografov. Poskušamo pokazati najboljše, prek fotografije izražene podobe naše zgodovine, podobe umetnosti, industrije, arhitekture ... Zato ta razstava spada v umetnostno galerijo."
Slovenski štirje
Na misel o tem, da so dežele združene Evrope predstavljene prek del najboljših fotografov, bi morda imel kaj pripomniti Aleksander Bassin, direktor Mestne galerije Ljubljana, ki nam je povedal, da je med štirimi izbranimi slovenskimi fotografi morda izjemen le Marjan Ciglič in njegove podobe Lipicancev. Druge tri fotografije so delo Milana Pogačarja, Franja Grabjeca in Rudolfa Bunner Dvořaka.
Na kratko pomen razstave povzamejo de Polove besede: "Vsaka država je tokrat prvič imela priložnost in možnost, da nam je poslala štiri fotografije, ki naj bi predstavljale njeno zgodovino zadnjih 150 let. Kar je tukaj predstavljeno, je torej velika sinteza posamičnih zgodovin. Prek razlik se obenem prikazuje skupna evropska identiteta. Naj ilustriram na primeru - razlike med gotsko cerkvijo na Portugalskem in Finskem so tisto, kar ilustrira razlike znotraj nekega enotnega evropskega fenomena. Imamo torej evropski 'koine', enotnost v Evropi."
Vrednost se ne meri v denarju, pač pa v sporočilnosti
Sporočilnost, in ne toliko tehnična kakovost, je tisto, kar torej določa izjemnost posameznega fotografskega izdelka. Kar ga naredi dragocenega. Pa vendar me je zanimala tudi tista drugačna dragocenost, ki jo je lažje izmeriti. V denarnih enotah. Posebej me je ta tema zanimala zato, ker fundacija Fratelli Alnari, ki v Firencah vodi tudi največji italijanski muzej fotografije, premore tako izjemen zgodovinski arhiv.
Na vprašanje o njegovih draguljih de Polo odgovori: "Imamo skoraj 4,4 milijona fotografij in številne so zelo dragocene. Premoremo največjo zbirko dagerotipije na svetu. Vendar se mi vrednost posamezne fotografije niti ne zdi tako pomembna. Posamezna dagerotipija lahko doseže ceno med 300.000 in 400.000 evri, a zares pomembno je to, kaj fotografija pomeni, o čem pripoveduje. Tako so na primer izjemne vojne fotografije Roberta Cape, ki je med drugim dokumentiral špansko državljansko vojno, a na trgu ne dosegajo izjemne cene. Ne več kot 10.000 dolarjev, pa so vendar izredno pomembne za zgodovino Španije." In fotografije, ki bodo mesec dni na ogled v Ljubljani, zagotovo nazorno, četudi ne sistematično, razložijo pomen pojma evropska zgodovina. Pa čeprav morda vsakega poznavalca fotografske umetnosti njihova umetniška kakovost ne bi prevzela.
Polona Balantič
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje