Oglas
Franco Pinna je na pot poklicnega fotografa stopil v začetku 50., ko je kot svobodni fotoreporter delal za časopise komunistične usmeritve (Paese Serra, Noi donne in Vie Nuove). Leta 1952 je v fotografski objektiv lovil vtise s potovanja z znamenitim italijanskim etnografom Ernestom De Martinom, pri osmih filmih pa je spremljal tudi režiserja Federica Fellinija.
Preudarna počasnost potez
Prvič se je Pinna ob bok Felliniju postavil leta 1964, ko je veliki režiser snemal film Giulietta in duhovi, zadnjič pa sta sodelovala leta 1977, ko je nastajal film Casanova. Fellini je o svojem fotografskem prijatelju povedal: "Pinna srka stvari z zatopljeno počasnostjo misleca, celo njegova pozornost do tistega, kar mora ujeti v objektiv, ni nikoli ekstrovertirana, pohlepna, ampak bolj spominja na nekakšno notranjo koncentracijo, ki se ne zmeni za noben zunanji impulz, niti za to, kar želi fotografirati."
Zadnji dokumenti pozabljenih kultur
Eden največjih podvigov Franca Pinna so bile fotografije dežel, ljudstev in kultur, ki so bili obsojeni na izginotje. Te podobe je Pinna ujel na potovanjih z etnografom De Martinom, pa tudi na svojevrstnem odkrivanju "pozabljene" Italije z antropologom Francem Cagnettom. S Cagnettom je Pinna obiskal najbolj degradirana predmestja Rima in na fotografski papir presel dokument o neverjetni bedi in umazaniji le korak od bleščave italijanske prestolnice.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje