Ron Mueck ni Nemec, kot bi morda sklepali iz njegovega imena; rodil se je v Avstraliji, danes pa živi in dela v Londonu. 48-letni samouk, ki ni nikoli prestopil praga kake likovne akademije, je najprej izdeloval lutke za filme in reklame, nato pa se je posvetil “višji” umetnosti in letos si je njegovo razstavo v pariški ustanovi Cartier ogledalo nič manj kot 120 tisoč ljudi. Naslednji so na vrsti Škoti: 5. avgusta bo v škotski Kraljevi akademiji na edinburškem festivalu vrata odprla prav Mueckova razstava. Za narod, ki po tej plati velja za precej konservativnega, bo zbirka verjetno precejšnen zalogaj: gotovo bodo osupli, toda, ali bodo tudi navdušeni?

Prevelika mera resničnosti?
Če bi morali Mueckovo umetnost opisati z eno samo besedo, bi bila ta verjetno hiperrealizem. Še preprosteje, Mueck na svojih skulpturah do zadnje podrobnosti posnema vse značilnosti človeškega telesa, le da je končni izdelek po navadi dva- ali trikrat večji od modela. Vsak las je prišit posebej, koža pa je narejena iz več plasti silikona in ljudje so se že večkrat zaskrbljeno spraševali, če ni morda prava.

Kar petmetrska skulptura čepečega dečka z Mueckovim podpisom je leta 1999 dvignila kar nekaj prahu tudi na beneškem bienalu.

“Moji kipi prihajajo iz pravljičnega sveta: do neke mere so živi – do zadnje pore in lasu – obenem pa so “le” predmeti v prostoru,” svoje početje razlaga Mueck sam.

Saatchijev varovanec
Umetnik se za svojo razvpitost deloma lahko zahvali tudi vplivnemu mecenu – njegova dela že vrsto let navdušeno kupuje Charles Saatchi, ki je v svoji galeriji leta 1997 povzročil pravi škandal z Mueckovim delom Dead Dad (Mrtvi očka) – gola figura je bila v resnici natančen posnetek Mueckovega očeta, kakršen je bil tik po svoji smrti.

Umetnik ali obrtnik?
Kritiška srenja se glede Mueckovega naturalizma ne more poenotiti: vsi mu priznavajo tehnično dovršenost, vseeno pa ga nekateri primerjajo z obrtniki, ki vlivajo voščene lutke za muzej Madame Tussaud.

Globoko vsajeni tabuji
Pri tem ne gre zanemarjati v ljudi globoko vsajenega strahu pred “igranjem boga” – spomnimo se samo vseh zgodb geneze, ki so se končale tragično (grška Pigmalion in Galateja, Frankenstein), in nenazadnje na še vedno aktualno problematiko kloniranja človeka. Mueckovo poigravanje na sivem območju med naravnim in umetnim so nekateri obsodili celo kot “nezanesljivo, nevarno in moralno sporno”.