Umetnike je navdihnil Fontainbleaujski gozd, kraj, kjer je v 19. stoletju ustvarjalo kakšnih 900 umentikov. V kraju približno 70 kilometrov južno od Pariza so se v umetnosti slikanja krajin in ustvarjanja zunaj ateljejev avtorji urili od 18. stoletja. Približno 100 najbojših slik, fotografij in filmskih odlomkov prinaša razstava Fontainbleaujski gozd, veličasten atelje Narave, od Corota do Picassa.

Pod katero korenino se skriva navdih?
Ker si je kraj za ustvarjanje izbralo toliko ustvarjalcev (samo v 19. stoletju je v tem naravnem ateljeju ustvarjalo okoli 900 umetnikov), so skušali kustosi ugotoviti predvsem, kaj je Fontainbleaujski gozd umentikom ponudil in kakšen pomen je imel zanje, pa tudi, zakaj je bilo to območje vir navdiha za številne pisatelje in pesnike.

Fontainbleau je bil tudi kraj, kjer je nastala t. i. Barbizonska šola, katere člani, med drugim Millet, Corot in Rousseau, so si prizadevali v izpopolnjevanju krajine. Kustosinja razstave Chantal Georgel pa opominja, da so se umetniki tudi že prej v Fontainbleaujski gozd podajali s čopičem in platnom, navado pa so ohranili tudi v 20. stoletju.

Reinterpretacije "upodobljive" pokrajine
Jean-Baptiste Oudry je tako v 18. stoletju na slikarskem platnu ovekovečil prizore lova, v začetku 19. stoletja so učenci slikarske šole Pierre-Henrija de Valencienna slikali predvsem krajine, 20. stoletje pa je že prineslo tudi ustvarjanje po navdihu, ki so ga sprožila v Fontainbleauju naslikana dela. Picasso je bil v "slikarski provinci" leta 1921 in tam ustvaril sliko La Source, za katero mu je bila vzor Nimfa iz Fontainbleauja italijanskega slikarja Rossa iz 16. stoletja. Še kasnejšo letnico nastanka nosi skulptura Cyclop, ki je v Musee d'Orsay ni na ogled, zato pa delo kiparja Tinguleyja zastopajo skice za to stvaritev.