Po več kot dveh desetletjih ima svet znova priložnost, da za kratek čas vidi eno izmed različic slovite eksistencialistične mojstrovine Krik izpod čopiča Edvarda Muncha (1863-1944). Delo v tehniki pastela, ki je že od 70. let preteklega stoletja v zasebni lasti, bo v Londonu razstavila dražbena hiša Sotheby's, ki bo 2. maja sliko tudi prodala.

Pri dražbeni hiši pričakujejo, da bodo za umetnino, ki velja za eno najbolj poznanih v zgodovini umetnosti, lahko iztržili več kot 80 milijonov dolarjev (približno 60 milijonov evrov).

Ostali trije Kriki ostajajo v domovini
Gre za eno izmed štirih različic dela Krik, ki jih je norveški umetnik ustvaril med letoma 1893 in 1910. Druge tri različice so javnosti precej bolj znane: dve visita v Munchovem muzeju v Oslu, tretjo pa hrani norveška narodna galerija.

"Gre za delo, ki definira moderno in katerega pomen se je z leti še povečal," je prepričan podpredsednik hiše Sotheby's Simon Shaw, ki poudarja, da bo to ena najpomembnejših slik, kar se jih bo kdaj prodajalo na dražbi. (Na tihem upajo, da bo podrla rekord Picassovega platna Nu au Plateau de Sculpteur, ki so ga pri Christie's v New Yorku maja 2010 prodali za 106 milijonov ameriških dolarjev.)

Pred dražbo bo delo razstavljeno v Londonu in nato še v New Yorku. Različica iz leta 1895 sicer velja za najbarvitejšo izmed štirih in je hkrati edina, ki jo je Munch opremil z okvirjem, na katerem je izpisal besedilo pesmi, ki je delo navdihnila. Iz nje izvemo, da krik - v nasprotju s tem, kar večina ljudi sklepa na prvi pogled - ne prihaja iz grla osrednjega lika; v resnici gre za krik narave, ki mu para ušesa, kar ustvarja močno podobo tesnobe in človekove osamljenosti. Obenem je pričujoča različica slike edina, na kateri je ena izmed dveh silhuet v ozadju obrnjena navzven, proti mestni panorami.

"Narava je kričala v moji krvi"
Munch je v svojem dnevniku leta 1892 tudi opisal okoliščine nastanka Krika: "Sprehajal sem se po poti z dvema prijateljema - sonce je zahajalo - in kar naenkrat je nebo postalo krvavo rdeče. Ustavil sem se, bil sem izčrpan, in se naslonil na ograjo - nad modro-črnim fjordom in mestom so bili kri in zublji ognja -, prijatelja sta hodila naprej, jaz pa sem stal tam in se tresel od tesnobe - in zaznal sem neskončen krik, ki je odmeval v naravi." Pozneje je spregovoril tudi o svojih duševnih mukah ob ustvarjanju: "Vrsto let sem bil skoraj nor ... Poznate mojo sliko, Krik? Prignan sem bil do svoje skrajne meje - narava je kričala v moji krvi ... Po tistem sem se odpovedal upanju, da bom še kdaj zmožen ljubiti."

Na eni strani kriki iz norišnice, na drugi iz klavnice
Umetnikova biografinja Sue Prideaux piše, da je slika nastala, ko je Munch dopolnil 30 let in je bil kot slikar še vedno "neverjetno neuspešen". Prav tako je bilo v njegovi družini kar nekaj primerov duševnih bolezni - njegova sestra je bila v umobolnici - in bal se je, da se bo tudi njemu omračil um. Munch je pravzaprav živel v bližini sanatorija, v katerem je bila njegova sestra, in obenem blizu klavnice. Menda je slišal krike iz obeh poslopij.

Pastel je bil doslej v lasti potomcev trgovca Thomasa Olsna, Munchovega prijatelja in podpornika. Na dražbo ga daje njegov sin Petter Olsen. Dobiček od prodaje Krika želi Olsen nameniti ustanovitvi novega muzeja, središča umetnosti in hotela v kraju Hvitsten na Norveškem, kjer sta nekoč živela Edvard Munch in Thomas Olsen. Muzej bo, če bo šlo vse po sreči, vrata odprl prihodnje leto, ko bo 150. obletnica slikarjevega rojstva.

V tujino slike najbrž ne bodo več posojali
Ključno delo slikarskega ekspresionizma je bilo v svoji pestri zgodovini že večkrat tarča drznih tatvinskih podvigov; leta 2004 so zamaskirani roparji ukradli različico Krika iz leta 1910 (in še Munchovo Madono); obe sliki so dve leti pozneje našli, leta 2008 pa, takrat že restavrirani, tudi postavili na ogled.

(Tudi) popkulturna ikona
V poznem 20. stoletju je Krik dosegel status ikone v popularni kulturi. Med drugim je navdihnil tudi popumetnika Andyja Warhola, ki je predelal serijo Munchovih del, seveda tudi Krik. Warholovo delo je temeljilo na zamisli odvzema "avre posvečenosti" sliki, iz katere je želel umetnik narediti predmet množičnega reproduciranja. Pravzaprav je ta proces začel že Munch sam, ko je izdelal litograf slike, namenjen reprodukciji.

Kot eno redkih del sodobne umetnosti, v trenutku prepoznavnih širšemu občinstvu, je Krik nastopal v oglasih, risankah (Simpsonovi), filmih in na televiziji. Ghostface, morilec iz serije filmskih grozljivk Krik Wesa Cravena, nosi masko, navdihnjeno prav z osrednjo figuro na Munchovem Kriku.