Foto:
Foto:
V slikah Andreja Jemca lahko odkrijemo sledi sloga, s katerim je zaslovel Vasilij Kandinski.

Jemčeve slike niso le vaja v doseganju čim višje stopnje estetike, imajo namreč tudi močno sporočilno vrednost, ki jim jo avtor vtisne z zapisom določena gesla. Te Jemec doživlja kot maksime, ki ga vodijo v življenju.

Nagovor in klavir za uvod
Razstavo V znamenju znakov so odprli po uvodnem nagovoru umetnostnega zgodovinarja Milčka Komelja in ob glasbeni spremljavi pianista Samirja Ahmetspahića, na njej pa so predstavljena dela, ki si jih slovenski ljubitelji likovne umetnosti še niso imeli priložnosti ogledati.

Andrej Jemec je razstavo pripravil v začetku februarja, da bi se z njo poklonil drugi obletnici smrti trnovskega župnika Janeza Pogačnika, hkrati pa je odprtje razstave del kulturnih dogodkov, ki napovedujejo osrednji slovenski kulturni praznik.

Vodijo ga načela Kandinskega
Pri svojem delu se Jemec pogosto obrača k velikem mojstru konstruktivistične smeri likovnega udejstvovanja Vasiliju Kandinskemu. Tako kot znameniti Rus tudi Andrej Jemec prisega na ustvarjanje v treh osnovnih barvah, to je rumeni, rdeči in modri. Na teh treh barvah temeljijo zapisi gesel, ki obvladajo Jemčeva platna.

Dolga kariera, polna trenutkov ponosa in veselja
Andrej Jemec se lahko pohvali z dolgo in bogato slikarsko kariero; poslikana platna namreč iz njegovega ateljeja prihajajo že kar pol stoletja. v tej dolgi dobi je zbral tudi več nekaj dosežkov, s katerimi bi se ponosno pohvalil vsak likovni ustvarjalec. Njegova dela so se bleščala na vseh mednarodnih grafičnih bienalih v Ljubljani med letoma 1963 in 1999, po dvakrat pa se je predstavil na beneškem bienalu in na bienalu v Sao Paulu.

Največje zadoščenje za dolge ure, ki jih je prebil s čopičem v roki pa so zagotovo številne nagrade, med katerimi naj omenimo vsaj Prešernovo nagrado za življenjsko delo, veliko mednarodno nagrado na tokijskem bienalu, 1. premijo na 11. mednarodnem grafičnem bienalu v Ljubljani in Jakopičevo nagrado.