Impresionizem je Gauguina razočaral - menil je, da je tradicionalno evropsko slikarstvo postalo preveč posnemovalno in da mu je primanjkovalo globine ter simbolizma. Nasprotno sta se mu zdeli afriška in azijska umetnost polni mističnega simbolizma in energije. Foto: The Cleveland Museum of Art
Impresionizem je Gauguina razočaral - menil je, da je tradicionalno evropsko slikarstvo postalo preveč posnemovalno in da mu je primanjkovalo globine ter simbolizma. Nasprotno sta se mu zdeli afriška in azijska umetnost polni mističnega simbolizma in energije. Foto: The Cleveland Museum of Art
Oglas za razstavo v Cafe des Arts, litografija, 1998
Za Gauginove učence ali občudovalce so se tako ali drugače razglasili Vincent van Gogh, Henri Matisse, Pablo Picasso, Georges Braque, André Derain, fauvisti in kubisti - torej skoraj vsi, ki so v prvi polovici 20. stoletja kaj veljali. Foto: The Cleveland Museum of Art

Razstava Paul Gauguin: Preboj v modernost, ki bo vrata odprla 19. februarja, bo posebno pozornost namenila predvsem t. i. Volpinijevi suiti, ki je imela odločilno vlogo v umetnikovem ustvarjanju. Gauguin je namreč leta 1889 - v času svetovne razstave - v Parizu z nekaj prijatelji (Louisom Anquetinom, Emilom Bernardom, Charlesom Lavalom in Emilom Schuffeneckerjem) svoja dela razstavljal v Cafe des Arts, ki ga je vodil Volpini.

Na razstavi v Amsterdamu bo torej na ogled tudi serija grafik, ki jih je Gauguin (1848-1903) ustvaril na pobudo Thea van Gogha in ki so danes znane kot Volpinijeva suita. Enajst cinkografij na sijajnem "kanarčkasto" rumenem papirju je nastalo v odločilnem trenutku Gauguinovega ustvarjanja: hkrati ponujajo vpogled v vse osrednje teme umetnikovega opusa in so obenem nekakšna kronika njegovih potovanj na Martinique, po Bretaniji in v Arles. Razstava v Van Goghovem muzeju bo prva, ki bo natančneje opredelila vlogo te grafične serije za Gauguinov razvoj v umetnika moderne, sledi pa tudi razvoju tipično "gauguinovskih" motivov: žalujoče Eve, ženske v morju, ženske s sadjem itd.

Nekatere muza "pokliče" prej, druge kasneje
Gauguin, rojen v meščanski družini, je bil slikar samouk. S slikarstvom se je začel ukvarjati sorazmerno pozno - najprej le ljubiteljsko, nato pa je pustil svojo službo na borzi in se od leta 1883 posvečal le likovni umetnosti. Nekaj časa je živel v Parizu, nato se je umaknil v Provanso in Bretanijo (tudi zato, ker je nasprotoval industrijski revoluciji). Leta 1891 je (potem ko se je "projekt" skupnega življenja in ustvarjanja z Vincentom van Goghom neslavno sfižil oz. končal z odrezanim ušesom enega od njiju) prvič odšel na tihomorsko otočje Tahiti, kamor se je znova vrnil po retrospektivni razstavi v Parizu. Na Tahitiju je med polinezijskimi domačini živel do smrti leta 1903 (dela pa pošiljal v Francijo); na otoku Hiva Oa (Markeški otoki v Francoski Polineziji), mimogrede, nedaleč stran od belgijskega šansonjerja Jacquesa Brela.

V iskanju globlje resnice sveta
Za Gauginov opus so značilne poenostavljene in ekspresivne oblike; ustvarjal je mirne monumentalne sestave. Začel je kot impresionist, a je kmalu ugotovil, da bi rad še kaj več kot reprodukcijo sveta okrog sebe - na platno je hotel preliti tudi čustva in barve. Tahiti oziroma pokrajina tega tihomorskega otočja sta ga "usmerila" v ponovno odkrivanje čustvene vrednote barv in sakralnost prvobitnih mitov. V tem pogledu je bil Gauguin pionir simbolističnega gibanja.

Razstavo, ki bo odprta do 6. junija, v amsterdamskem Van Goghovem muzeju pripravljajo v sodelovanju z Muzejem umetnosti v Clevelandu (The Cleveland Museum of Art).