Zbrana dela predstavljajo na razstavi Slike slikarjev, ki bo v Londonu na ogled do 4. septembra. Oziranje po dosežkih starejših umetnikov je tako rekoč neločljiv del vsakega resnega slikarskega študija. Slikarji so od nekdaj v svojih formativnih letih zahajali v muzeje med mojstrovine svojih predhodnikov in tudi po študijskih letih in izdelanem slogu nanje niso pozabili, prisluhnili njihovim rešitvam in jih predrugačili v lastno govorico.

Vendar ne gre zgolj za oziranje, kakršnega predstavljajo denimo Nizozemski interierji Joana Mirója, ki ne skrivajo svojega spoštovanja nizozemski zlati dobi, Picassov poklon Las Meninas ali pa Baconov hommage Velázquezu. Ne gre zgolj za zbirateljstvo v smislu poklona likovnim junakom preteklih dob, ampak predvsem za način preizpraševanja in vzpostavljanja lastnega ustvarjanja. Obenem pa so pomenila platna, ki so jih imeli doma slikarji, tudi podporo delu svojih sodobnikov, prijateljev in tekmecev, največkrat združeni v isti osebi. Tako sta bila po besedah kuratorjev razstave portreta Dore Maar Matissu doma nenehen opomnik o Picassovih dosežkih.

Tekmovanje z drugimi mojstri
In podobno tekmovalen je bil tudi Picasso. Françoise Gilot, ki ji sicer ne gre čisto vsega verjeti, pa vendarle, se je v svojih spominih na leta s španskim umetnikom spominjala, kako je hitel v muzej, da bi dobil potrditev, katerega izmed starih velikanov mu je uspelo preseči. In tudi v prijatelju Matissu je videl tekmeca. Znano je njegovo prepričanje, da ob odvzemu barv Matissove slike "padejo" s stene, medtem ko njegove močne linije in mojstrske kompozicije obdržijo na mestu.

Poleg Picassovih del prihajajo iz Matissove zbirke tudi dela Paula Cézanna, Paula Gauguina in Paula Signaca. Posebej izstopa platno impresionista Edgarja Degasa Česanje iz okoli leta 1896, ki z rdečimi toni, v katere je potopljena tako rekoč celotna podoba, močno spominja na Matissov znameniti Rdeči atelje iz leta 1911.

Degasovo globoko spoštovanje predhodnikov in vrstnikov
Morda je bil med vsemi predstavljenimi umetniki prav Degas najstrastnejši zbiratelj, ki je kupoval tako dela kolegov impresionistov kot starejših mojstrov. Njegova zasebna zbirka je tako obsežna, da jo v londonski galeriji predstavljajo v dveh sobah. Na ogled so Ingresove in Delacroixove slike, pa tudi Manetovo poškodovano platno Usmrtitev Maksimilijana, ki ga je njegov vrstnik naslikal v letih 1867-1888. Slika je pristala v Narodni galeriji, tako kot omenjena Degasova slika Česanje (La Coiffure). Matisse jo je kupil leta 1918, leto dni po impresionistovi smrti, 1936 pa jo ob posredovanju svojega sina Pierra prodal galeriji.

Freud Cézanna, Van Dyck Tiziana
Polovica razstavljenih del prihaja iz Narodne galerije, druge pa so za to priložnost posodili različni zbiratelji in ustanove z različnih koncev sveta. Umetnine so razporejene v osmih sobah, ki predstavljajo tako Freudov okus (poleg Corota je imel v lasti tudi Cézanna, Auerbacha, Degasa in Constabla) kot Van Dyckov, ki je doma lahko občudoval še enega odličnega portretista, Tiziana. Dom Joshua Reynoldsa so krasile slike beneškega slikarja Bellinija in nizozemskega mojstra Rembrandta.

"Upamo, da bo razstava dragocena izkušnja, ki bo gledalcem omogočila motrenje slik s povsem drugačnega zornega kota," je po poročanju Telegrapha pred odprtjem dejala kuratorka Anne Robbins. Umetniki živijo ob svojih delih, vendar na podlagi česa kupujejo dela drugih slikarjev, svojih sodobnikov - prijateljev ali tekmecev - in starih mojstrov, pa se ob razstavi sprašuje direktor Narodne galerije Gabriele Finaldi. "Občudovanje in vpliv sta pomembna, vendar tu so tudi osebne in sorodstveno-duhovne vezi, družbeni prestiž in želja po kosanju s tujimi dosežki."