Antea je 2006 končala magistrski študij na Fakulteti za likovno umetnost v Beogradu. V zadnjih letih je razstavljala v mnogih galerijah med Ljubljano in Beogradom, ki sta dve temeljni opori njenega sedanjega umetniškega delovanja. Ima status samostojne kulturne ustvarjalke in je v Cite Internationale des Arts nasledila glasbenika Gregorja Strnišo.

Po kakšni poti ste prišli v Pariz?
Tu sem preko francoskega inštituta Charlesa Nodierja, ki je leta 2005 objavil razpis za pridobitev trimesečne štipendije, na katerega sem se prijavila in leta 2006 prejela odgovor, da sem sprejeta. Iz Slovenije sva bila sprejeta za glasbo Gregor Strniša in jaz za vizualno umetnost. Gre sicer za projekt Culture France. Tu smo umetniki z vsega sveta, nastanjeni smo v približno 300 ateljejih, nekateri dlje časa, drugi manj. Jaz sem tu tri mesece.

Katero je vaše primarno področje ustvarjanja?
Največ se ukvarjam z vizualno umetnostjo, fotografijo, videom, tudi s slikarstvom, kolaži …Ko imam idejo, jo izpeljem s tistim medijem, ki mi je najbližje, trenutno je to kolaž. Tu ustvarjamo individualno, ni kakšnih predavanj ali skupnega učenja: tudi sicer je tri mesece, kolikor traja moje bivanje tu, zelo malo za izvedbo kakšnega kompleksnega projekta. Prednost bivanja je predvsem v tem, da srečuješ veliko ljudi z vsega sveta, nekaj sem jih poznala tudi že od prej.

Zakaj ste se odločili za študij v Beogradu? Ali se vam zdi, da je za umetnika nujno, da gre v tujino?
Za Beograd sem se odločila, ker je ravno dovolj podoben nam, hkrati pa malo drugačen. Vedno sem si želela živeti tam nekaj časa. Glede tujine pa, jaz si želim iti ven, ker me zanima, kako je tam, ali tam obstaja nekaj novega. Pri nas se točno ve, kje je meja ustvarjanja, ni izzivov …

Kako ocenjujete položaj vizualne umetnosti?
Likovna oz. vizualna umetnost je v veliki krizi, saj tudi umetniki včasih več ne vejo, kaj je izrazno sredstvo, včasih je bila slika, zdaj pa je obdobje novih medijev, šolanje na akademijah pa še vedno na tradicionalnih slikarskih prijemih, tako da se srečanje z novimi mediji ponavadi začne zunaj študijskega programa, na lastno pobudo.

Kaj je vaš največji navdih?
Moj največji navdih je življenje …ideja pride, ves čas imam nekaj idej, včasih se ideja pojavi, pa izgine naslednji dan, in iz nje ni nič, včasih pa premlevam več dni o njej, razmišljam o njej, v bistvu me presune. Navdih črpam od povsod, od televizije, iz vsakdanjega življenja.

Eno vaših del posnema slavno Marilyn Monroe. Zakaj ste izbrali njo in kakšen je bil namen?
Delo ''Be my Sponzor'' so fotografije, s pomočjo katerih sem iskala odgovore na vprašanje položaja umetnika v sodobni umetnosti. Moj položaj je bil kot krik na pomoč, Be my Sponzor (Antea je oblečena v Marilyn Monroe, op. n.) raziskuje položaj žensk v družbi, njihovo dojemanje v medijskem svetu, gre za kadriranje, iskanje kompozicije, filmske kadre …Bistvo del pa je spraševanje o identiteti, prek začetnih avtoportretov do družinskih albumov do iskanja nove identitete. Gre za moj stalni delovni proces, zamenjavo, spreminjanje identitete.

Je umetnost v Sloveniji izgubila družbenokritično vlogo premikanja mej?
Dejstvo je, da ljudje zelo redko zahajajo v galerije, v gledališčih je mogoče več publike, glede filmov (govorimo o slovenskem) v nebo vpije to, kako malo ljudi se dejansko zanima zanj. Če na odprtju razstave ni nikogar, potem se moramo vprašati, kam gre in za koga je umetnost. Zakaj je sodobna umetnost za povprečne ljudi nerazumljiva – nedostopna? Čas je edino merilo, ki nam bo pokazal, kaj je tisto, kar bo ostalo. Ko sem bila na razstavi Davida Lyncha (razstava v Fondation Cartier, op. n.), je bila pred vhodom dolga vrsta ljudi, se mi zdi, da je radovednost ljudi tu (v Parizu, op. n.) večja?

Kaj vas je najbolj presenetilo v Parizu? V pozitivnem in negativnem smislu?
V negativnem gotovo število brezdomcev, njihova starost, ker so razmeroma mladi, veliko je Vzhodnoevropejcev, to je vsepovsod grozno videti, tudi v Ljubljani, tu je pa število res nadpovprečno veliko.

V pozitivnem smislu me pa preseneča število galerij, ogromno je galerij, sploh jih ne moreš vseh pogledat, še zdaj grem po isti ulici, pa vidim kakšno novo, sploh mi ni jasno, kako preživijo. Odlično je to, da je Pariz kulturna metropola, da vidiš pisanost mesta, vsak dan imaš možnost poskusiti nekaj novega, greš na drug konec mesta in boš zagotovo našel nekaj, kar te bo pritegnilo, ti dalo navdih. Tudi v umetniškem smislu.

Preseneča me tudi število prodanih del in njihova cena. V bistvu mi to bivanje daje neko upanje, kajti v Ljubljani ti kar pristrižejo peruti, problem majhnosti je pri nas res obremenjujoč. Pri nas je malo institucij, ki umetnika podpirajo, pri nas je premalo prodajnih galerij s konceptom, ki bi se kazale tudi na svetovnih sejmih, se premika, toda preveč počasi. Pri nas ni tega, da bi ljudje začeli dojemati umetnost kot nekaj, kar se ne le opazuje, temveč je umetniška dela mogoče kupiti in jih imeti, z njimi živeti. Umetnost je na neki način zelo elitizirana, toliko je oddaljena, da še umetnikom ni razumljiva, kaj šele drugim, to je problem, s katerim se bo treba spopasti v prihodnje.

Kaj sledi po štipendiji? Kratkoročni in dolgoročni načrti?
Maja, predvidoma 15. ali 16. maja, bom v okviru francosko-slovenske pomladi predstavila svoja dela v galeriji Kresija v Ljubljani. Kar se tiče dolgoročnih načrtov, me zdaj, ko sem, recimo, podrobneje spoznala Balkan, zanima druga stran, torej Zahod. Pri nas ni tržišča, ne vem, kako je drugje, zato bi rada odšla še kam, kjer sistem umetnosti deluje na meni še neznan način.

Ksenja Tratnik