Oglas
V Poštnem muzeju v Stockholmu pa niso na ogled le razglednice, s katerimi je Gaspari skušal ljubezen do likovne umetnosti zanesti tudi na podeželje, katerega prebivalci si kaj več kot drobne razglednice niso mogli privoščiti. Postavitev v organizaciji Društva švedsko-slovenskega prijateljstva je prinesla tudi predstavitev Gasparijevih jaslic.
Poduk o slovenskem ljudskem življenju
Ko smo se Slovenci z vključitvijo v državo, kasneje Kraljevino SHS, odcepili od prejšnjih avstrijskih gospodarjev, je Gasparija "zagrabila" narodna motivika. Nepozabne so Gasparijeve podobe ljudskih noš in prizorov iz kmečkega življenja, poklonil pa se je tudi šegam in navadam ob prazničnih dneh. Z razglednicami pa tudi s svojim slikarskim delom je Maksim Gaspari upodobil enkratnost slovenskega ljudskega življenja, ki še danes prevzame vse, ki jih vsaj malo zanima brskanje po etnologiji slovenskega ozemlja. Menda naj bi Gasparijev "razgledničarski opus" obsegal kar 392 primerkov.
Obujanje narodne zavesti
Razglednice iz zasebne zbirke Marjana Marinška bodo pospremile tudi slovenske narodne jaslice, ki jih je Gaspari naslikal kmalu po nastanku države SHS in v njih izrazil navdušenje nad novo državo. Gasparijeve jaslice so nastale v duhu 19. stoletja, ko so v navdušenju nad obujanjem narodne zavesti po celi Evropi ljudski mojstri začeli osebe iz biblijskih zgodb odevati v nacionalne barve in ljudske noše. Gasparijevi pastirji so bili tako oblečeni v kožuhe s tulipani na hrbtih, spremljala so jih slovenska dekleta z nageljni in krofi v rokah, Jožef in Marija pa sta bila predstavljena kot pristna slovenska kmečka človeka.
Skoraj trgovski pomočnik
Maksim Gaspari se je rodil leta 1883 v Selščku na Notranjskem. Ni dosti manjkalo, pa bi Gaspari življenje "zabil" v trgovini. Med kariero trgovskega pomočnika v Kamniku pa je Gasparijevo risbo slanika opazil zbiratelj umetnin Niko Sadnikar, ki je mladeniča napotil na umetnoobrtno šolo v Ljubljani, kasneje pa mu je bil tudi mecen med študijem na dunajski akademiji. Največji del kariere je Gaspari prebil v vlogi restavratorja v Etnografskem muzeju v Ljubljani, nekaj časa pa je bil tudi profesor. Največje priznanje je prejel leta 1952, ko je v njegove roke romala Prešernova nagrada. Zadnje veliko priznanje pa je prejel leta 1972, ko je postal redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje