V prestižno selekcijo se je s tremi slovenskimi avtorji, Robertom Kusterlejem, Janetom Štravsom in Matejem Andražem Vogrinčičem, uvrstila tudi Galerija Fotografija.

"Prvo pravilo pri mojem delu je, da verjamem v to, kar razstavljam. Tako je bilo tudi s tokratnim izborom avtorjev, ki smo jih predstavili na sejmu. Na prvi pogled so sicer zelo različni, vendar skupaj zelo dobro delujejo, kar nam je potrdilo tudi veliko zanimanje obiskovalcev," pravi Barbara Čeferin, lastnica in vodja Galerije Fotografija.
Vzhod v središču
Poleg Galerije Fotografija se je letos prvič predstavilo še 72 galerij. Na 6.500 kvadratnih metrih razstavne površine Grand Palaisa se je skupaj predstavilo 1.500 umetnikov, 43 odstotkov iz tujih galerij, 57 odstotkov pa iz francoskih. Ogledalo si jih je 48.000 obiskovalcev. Posebno pozornost sejma, ki se predstavlja s fokusom na umetniško dogajanje na vzhodu (osrednja in Vzhodna Evropa, Bližnji vzhod in Azija), je letos požela ruska umetnost.

Slovenska fotografija
Čeferinova je avtorje izbrala glede na osebno zanimanje in sledila svoji intuiciji. "Pri avtorjih, ki jih zastopam, mi je pomembno, da imajo jasno idejo, ki jo tudi tehnično brezhibno izvedejo in to oboje skupaj daje umetnini izpovedno moč," še dodaja.
Roberto Kusterle se je predstavil z najnovejšo serijo črno-belih fotografij iz serije Dialogi narave (2012). Avtorja zanima raziskovanje prezentacije človeka in njegove povezanosti z naravo. S podobami ustvarja svet, kjer se ločnice med sanjami in realnostjo, človekom in živaljo stopijo. Preoblikovanje človeškega telesa, njegova ujetost in povezava z živalskim vetom, kjer so ločnice med plenom in plenilcem zabrisane, izražajo etične napetosti.
Jane Štravs je v ciklu Dahab na ogled postavil kulturne kontradikcije, družbene hierarhije in razmerja moči, tri glavne poante njegovega fotografskega razmišljanja, v beduinski ribiški vasici na jugovzhodni obali Sinajskega polotoka. "Želel sem prikazati propad idiličnega okolja. Gre za beduinsko vasico, v katero so vdrli migranti in kapital," pojasnjuje Štravs. Fotografije so nastale še pred sončnim vzhodom, ob t. i. zlati uri.
"Ko je sonce še za obzorjem, je osvetlitev prav posebna, skoraj nerealna. Pritegnili so me močni grafični elementi, detajli, ki pričajo o človekovi navzočnosti, a na fotografiji ni ljudi, le močne strukture," še dodaja.
Matej Andraž Vogrinčič v svojih prostorskih postavitvah (site-specific work) tako v urbanem kot naravnem okolju vedno izhaja iz kraja, lokalne zgodovine in tradicije. Precej običajne ali zapuščene prostore napolni s prav tako običajnimi objekti, hkrati pa pušča možnosti za spremembe. "Fotografija pa je tisto, kar ostane, saj tistega, kar sem postavil, ne morem prenesti," pravi Vogrinčič.
Tokrat se je predstavil z novimi deli, nastalimi v letu 2012. V majhni vasici Sveče (Suetschach) na avstrijskem Koroškem je v tipični stari hiši s črno kuhinjo s svojim posegom poudaril tradicionalne prvine in simboliko prostora. Drug projekt, Impilabile, ki je nastal v okviru EPK-ja v mariborskem vodnem stolpu in se dotika tematik, povezanih z vodo, je predstavljen z 1,5 x 2,6 m veliko fotografijo, na kateri so v kupolastem prostoru stolpa ujeti kozarci za vodo. "Vedno se navezujem na prostor, igram se s svetlobo, zgodovino prostora ali temo projekta," še izpostavlja Vogrinčič.
Predstavitev svetu
"Ob predstavitvi širši strokovni javnosti na širšem trgu se seveda odpirajo nove možnosti. Pariz je stičišče umetnosti in privilegij je biti navzoč na takšnem sejmu," se strinjata Štravs in Vogrinčič. Čeferinova pa dodaja: "Že od prvega dne opažamo zelo veliko zanimanje za vse tri razstavljene avtorje in upamo, da se bo to poznalo na koncu tudi pri prodaji. Res pa je, da časi tudi v Parizu niso rožnati in da se učinek predstavitve galerije na sejmu lahko pozna šele čez nekaj mesecev. Delo galerista je pač tek na dolge proge."