Tema razstave razstavi Znaki in sledi slovenskih arhitektov na Dunaju je v spremnem besedilu in katalogu jasno zapisana. Gre za fotografske zapise del slovenskih arhitektov na Dunaju, ki so delo avstrijskega pesnika in fotografa Petra Paula Wiplingerja. Temu navkljub mi ob obisku razstave, ki je nastala v sodelovanju z Avstrijskim kulturnim forumom pri veleposlaništvu Republike Avstrije v Ljubljani, ni bilo povsem jasno, kaj naj bi bilo poslanstvo razstave, ki si je mesto zagotovila v najprestižnejšem slovenskem kulturnem hramu. Na letos ničkoliko slišane besede o kulturnem sodelovanju med državami si bom tokrat dovolila pozabiti.
Sveta trojica Fabiani, Plečnik in Podrecca in nič več
Razstava namreč tako vsebinsko kot tudi umetniško formalno ne prinaša nič novega. Niza fotografij na obeh straneh Male galerije ne premorejo umetniškosti, ki bi jih povzdignila nad raven reprodukcij fotografske opreme kakovostnejše umetniške monografije. Pa tega morda niti ne bi opazili, dasiravno ne bi bila vsebina razstavljenega pičla. Izpostavljenost ključnih dunajskih del treh slovenskih arhitektov, Maksa Fabianija, Jožeta Plečnika in Borisa Podrecce sledi skoraj učbeniškemu pristopu k predstavitvi slovenske arhitekturne tvornosti na Dunaju. Česar sicer ne gre kritizirati, v kolikor je razstava namenjena avstrijskemu občinstvu, ki s slovensko kulturo pač ni poglobljeno seznanjeno. Od projekta v Cankarjevem domu pa bi pričakovali več.
Opuščena misel na odkrivanje manj znanega
Ko govorimo o Fabianiju in Plečniku je seveda razumljivo, da se njuna zgodba konča pri delih, kot so Uranija ter poslovni stavbi na Kohlmarktu in na Ungargasse (Fabiani) ter vodnjak Karla Boromejskega, Zacherlova palača ali cerkev svetega Duha v Ottakringu (Plečnik). Nikakor pa ni edina sled, ki jo je na Dunaju zapustil Boris Podrecca le sloviti Millenium Tower, zasnovan skupaj z G. Peichlom in R. Webrom. Omeniti in vizualno prikazati bi veljalo vsaj še kompleks socialnih stanovanj In der Wiesen, Bio Center 1 in 2 ali štajersko deželno direkcijo družbe Wiener Städtische. Ravno tako bi veljalo morda 'oplaziti' še katerega manj znanih arhitektov, ki so kakšno sled uspeli pustiti v kraju svojega študija. Ali v njegovi bližini, tako kot to velja za sicer splošni javnosti manj znanega, a vendar ne nepomembnega sooblikovalca secesijske Ljubljane Cirila Metoda Kocha, ki je v Št. Vidu pri Dunaju zgradil mavzolej.
Slovenci na Dunaju – simbol stare in morda neke nove Evrope
Zdi se torej, kot da je edino sporočilno bistvo razstave Znaki in sledi slovenskih arhitektov na Dunaju poudarjanje, da vendar tudi Avstrijci vedno ne prezrejo celotne umetniške ustvarjalnosti, ki so jo Slovenci zapustili v mestu, ki je bilo nekoč zanje ključna umetniška referenca. In občutek, da stoji za projektom bolj kot težnja po predstavljanju vrhunske umetnosti kulturno-politična aspiracija, še okrepijo besede, s katerimi je Peter Paul Wiplinger pospremil svojo razstavo: “Ljubljana, takrat še v jugoslovanski zvezi držav, je bila prvo mesto onstran južne meje, ki sem ga spoznal. V primerjavi z mejo, ob kateri sem odraščal in ki je zaznamovala mojo domovino (Oberes Mühlviertel) – namreč ta nepremagljiva, t. i. železna zavesa -, je bila meja, za katero je ležala Ljubljana, premagljiva in ‘odprta’. To je bilo zame doživetje, ki je naredilo velik vtis in me podkrepilo v tem, da onstran vseh ne samovoljno postavljenih meja, ki jih je treba spoštovati, iščem to skupno in ga postavim v polje vidnega. Mogoče bo nova Evropa v novi podobi nadaljevala tam, kjer je stara Evropa prenehala obstajati, pogorela v plamenih druge svetovne vojne in zgorela. To je naš cilj, ki ga imamo pred očmi in ki ga želimo uresničiti.”
Letošnje je tudi evropsko leto medkulturnega dialoga, ob misli na katero se zazdijo projekti kot razstava Znaki in sledi slovenskih arhitektov na Dunaju relevantni. Vendar pa v korpusu slovenskega arhitekturnega snovanja preostaja množica arhitektov, z orisom ustvarjanja katerih bi podčrtali nenehno navezanost slovenske arhitekture na svetovne tokove. In z osvetlitvijo njihovega dela bi se tudi izognili že skoraj mantričnemu ponavljanju imen Fabiani in Plečnik.
Polona Balantič