Marcel Breuer je izdelal enega povsem prvih zares pravih konzolnih stolov, ki so postali znani tudi kot nihajoči oziroma gugajoči se stoli. Foto:
Marcel Breuer je izdelal enega povsem prvih zares pravih konzolnih stolov, ki so postali znani tudi kot nihajoči oziroma gugajoči se stoli. Foto:
Mies van der Rohe
Mies van der Rohe je konzolne stole oblikoval predvsem kot del notranje opreme stavb, ki jih je sam tudi načrtoval.
Alvar Aalto
Alvar Aalto je preizkušal prožnost lesa.
Tom Dixon
Ena najbolj sodobnih interpretacij konzolnega stola Toma Dixona.

Pozabiti ne smemo na tehnološke preboje, ki so omogočili izdelavo novega pohištva. Eden od prelomnih izumov je bila jeklena cev, ki je omogočila izum konzolnih stolov. Posebnost stolov, katerih zgodovino prikazuje dunajski muzej uporabne umetnosti, je odsotnost običajnih nog. Te nadomesti ena sama ukrivljena jeklena cev, začne svojo funkcijo kot vodoravna podpora na tleh, nato se ukrivi v sedalo in končno v nosilko naslonjala.

Člani Bauhausa - ne čisto pravi začetniki
Prve konzolne stole sta izdelala sodelavca umetniške pole Bauhaus Marcel Breuers in Mies van der Rohe. priznajmo. Ta podatek ni povsem natančen. Tako imenovano natezno trdnost cevastega jekla je že leta 1926 izkoristil Mart Stam. A njegov stol je bil še vedno zelo tog, zato za začetnika 'jeklenih gugalnikov' vseeno štejemo zgoraj omenjena oblikovalca, katerih delo seveda prikazuje tudi razstava z naslovom Frei Schwingen: Stühle zwischen Architekturmanifest und Materialexperiment (Prosto guganje: Stoli med arhitekturnim manifestom in eksperimentiranjem z materiali). 'Uradna' predstavitev konzolnega stola javnosti je bila leta 1927, ko je Mies van der Rohe svoj izum na ogled postavil na razstavi notranje opreme Die Wohnung v Stuttgartu.

Razvoj konzolnega stola se seveda ni končal z izumom prožnega jekla. V naslednjih osemdesetih letih, ki jih je obdelal kurator razstave Sebastian Hackenschmidt, so oblikovalci iskali vedno nove materiale, ki bi dopuščali izdelavo še bolj domišljijskih projektov, za katere bi skoraj lahko rekli, da dajejo vtis kljubovanja Newtnovemu zakonu teže.

Neverjetni zagon avantgardistov
Razstava Frei schwingen je še ena potrditev neverjetnega ustvarjalnega zagona, ki je preveval umetnike, oblikovalce izdelkov umetne obrti ter arhitekte in načrtovalce notranje opreme v obdobju razmaha avantgardnih gibanj prvih desetletij dvajsetega stoletja. Protagonisti tega ustvarjalnega buma so radovedno raziskovali in z navdušenjem sprejemali vse tehnološke inovacije, ki jih je bilo mogoče na kakršen koli način uporabiti v njihovem delu. Rezultat: množica izdelkov, ki navdušujejo tudi sodobnega človeka in ki so zapečatili razvoj oblikovanja in arhitekture v zadnjih sto letih.

Eden od zanimivih predstavnikov na razstavi je ruski umetnik Vladimir Tatlin, ki je bil do pred približno 20 leti v Evropi precej slabo poznan. Sloveniji so ga predstavili gledališčniki iz retroavantgardnega kolektiva Neue slowenische Kunst, ki so Tatlinov znameniti poševni stolp rekonstruirali kot del scenografije za predstavo Krst pod Triglavom. V muzeju uporabne umetnosti pa je na ogled tatlinova interpretacija 'nihajočega' stola.

Alvar Aalto uporabi les
Med znamenitimi imeni v dunajskem muzeju je tudi finski arhitekt in oblikovalec Alvar Aalto, ki tudi natančno trideset let po svoji smrti še vedno velja za zvezdniškega arhitekta in eno od ključnih oseb razvoja tako imenovanega sloga skandinavski modernizem. Alto je med drugim tradicionalni konzolni stol nadgradil tudi s poskusi uporabe ukrivljenega lesa namesto kovine. Med predstavniki povojnega obliovanja konzolnih stolov pa velja izpostaviti še Achillav Castiglionija, Vernerja Pantona, Luigija Colanija ter skupino najbolj sodobnih avtorjev, v kateri najdemo Toma Dixona, Shira Kuramato, Stiletta, Rona Arada in Rossa Lovegrova.

Pozabite na leteče preproge! Aktualne so lebdeče stavbe!
Konzolni stoli so sicer le ena od oblik materializacije osrednje ideje arhitekture dvajsetih let. To je iskanje načina, kako zgraditi masivne in oblikovno raznolike objekte, ki pa bodo izgledali, kot da lebdijo v zraku. Kritiki so to arhitekturno usmeritev poimenovali 'levitation syndrom' (sindrom lebdenja), v besedilih o arhitekturi pa so se začeli pojavljati izrazi, kot sta transparentnost in odpiranje notranjih prostorov navzven, s katerimi pogosto obkladamo tudi sodobne arhitekturne stvaritve. Razstava, ki torej izpostavlja vpetost sodobnega oblikovanja v obdobje z začetka 20. stletja, bo na ogled do 29. oktobra.