Britanska galerija Tate jutri odpira veliko pregledno razstavo Pre-Raphaelites: Victorian Avantgarde (Prerafaeliti: viktorijanska avantgarda). Eden od številnih eksponatov je tudi Isabella, platno Johna Everetta Millaisa, enega izmed ustanovnih članov prerafaelitske bratovščine, kot si je ta skupina slikarjev pravila. Ena izmed kuratorjev razstave je v sliki odkrila podrobnost, za katero se, ko jo enkrat opaziš, zdi neverjetno, da je do zdaj še nihče ni: eden izmed likov v ospredju ima erekcijo.

Isabella, ki jo je Millais naslikal leta 1848, ko je imel šele 19 let, naj bi "ljudi prisilila, da se bodo otresli svojih zmotnih predsodkov" in "dramatično spremenila naš pogled na umetnino", kot je za britanski The Independent komentirala Carol Jacobi. Zaradi tega bomo na viktorijance gledali v novi luči.

Nikakršno naključje ni
Na sliki lahko vidimo pisano druščino, posedeno okrog jedilne mize; možak čisto spredaj se z iztegnjeno nogo jezno nagiba naprej, v roki pa drži klešče za orehe. Seksualno namigovanje izrisuje samo senca na mizi. "Senca je očitno falične oblike, obenem pa namiguje na spolni akt, saj je po njej raztresena sol," razlaga Jacobijeva. "Sklepamo lahko, da je tam namerno, vprašanje ostaja le - zakaj?"

Boemi viktorijanske družbe
Kot falični referenci se da interpretirati tudi možakovo iztegnjeno nogo in klešče za orehe. "Predstava, da obstaja en sam skupek viktorijanskih vrednot, tako popolnoma odpade. Situacija je bila enaka današnji; družba je bila podvržena nenehnim spremembam," ugotavlja kuratorka. "Obstajala je tudi boemska plast družbe in prerafaeliti so spadali vanjo. Radi so eksperimentirali, tako v življenju kot v umetnosti."

Še posebej ob podatku, da je Millais veljal za "zlatega dečka" svoje generacije na Kraljevi akademiji, je seksualna referenca v očeh strokovnjakov samo še "dodaten dokaz, kako inovativen in pogumen je bil, še piše The Independent. "Seksualna motivika kaže na večji razmislek o tem, kaj pomeni biti telesno živo bitje. Kakršno koli tematiziranje tega je bilo skrajno problematično." Toda, še opozarja Jacobijeva, tega ne moremo pripisati "freudovskemu zdrsu ali prikritemu namigovanju. Podobje, ki simbolizira masturbacijo in tesnobo zaradi nepotešenosti, je moralo biti širše znano."

Na ogled tudi slovita Ofelija
Isabella, ki si jo je London za to priložnost izposodil iz Liverpoola, je sicer poklon istoimenski pesmi Johna Keatsa; pesnik si je motiv izposodil pri Boccaccievem Dekameronu. Gibanje prerafaelitov se je leta 1848 formiralo kot upor tradicionalni umetniški praksi svojega časa. V galeriji Tate bo tako zdaj na ogled več kot 150 del večine ključnih predstavnikov gibanja (mednje sodita tudi Dante Gabriel Rossetti in Edward Burne-Jones) in tudi njegovo najprepoznavnejše delo, Ofelija (ta je prav tako Millaisovo delo).