Muzej Reina Sofia, eden najpomembnejših muzejev za moderno in sodobno umetnost na svetu, je tesno povezan s špansko kraljevo družino. Že ime ima po kraljici Sofii, ženi Juana Carlosa I., ki je abdiciral leta 2014. Od tedaj ima simbolični patronat nad muzejem, katerega zbirka umetnosti 20. stoletja obsega več kot 20.000 enot, njegov sin Filip VI. Danes se je povsem prvič – tako zagotavljajo v muzeju – udeležil odprtja kakšne razstave, in to razstave NSK – Od Kapitala do kapitala – NSK.

Četrta izvedba razstave, ki je inavguracijo v Moderni galeriji doživela pred dvema letoma in nato potovala v Eindhoven (Van Abbemuseum) in Moskvo (Garaža), je gotovo najbolj monumentalna. Prostori palače Sabatini, ki je bila nekoč bolnišnica oziroma v kateri so v 19. stoletju želeli uresničevati idejo kralja Filipa II., da bi v enem objektu združili vse bolnišnice, ki so bile raztresene po dvornih stavbah v Madridu, vabijo k razstavnemu spektaklu. Rdeči revirji, delo skupine Irwin, eden od dodatkov k prejšnjim izvedbam razstav in svojevrsten hommage Janezu Knezu, slikarju in očetu enega ključnih mož gibanja Neue Slowenische Kunst, razkrije svojo veličastnost le v takšnem ambientu. Samo na steni, pod visokim stropom. Ko predenj stopijo umetniki iz skupin Neue slowenische Kunst, ki so se udeležili odprtja skupaj z visokimi gosti, je to še bolj očitno.

Podobno razsežnost dobi Irwinov Kapital, trofeje, ki ustvarijo ambient ene od prehodnih soban, ki vodi do gledališkega sektorja.

Kot pove Dragan Živadinov, še nikjer ni bila tako natančno ponazorjena logika razvoja gledaliških skupin NSK, saj skozi prosojne panoje iz ene ere spremljamo ideje in formo teatra naslednje ere: od gledališča Sester Scipion Nasice prek Kozmokinetičnega gledališča Rdeči pilot do Kozmokinetičnega kabneta Noordung.

Gostovanje razstave je treba razumeti tudi v kontekstu vizije muzeja Reina Sofia, s katero je direktor Manuel Borja-Ville svoji ustanovi tudi prislužil prestižni položaj ne le ene najbolj obiskanih muzejskih ustanov, temveč tudi ene najbolj cenjenih. Stalna zbirka muzeja, katere največje delo je Picassova Guernica in ki jo v drugem nadstropju uvede film bratov Lumiere o delavcih, ki odhajajo iz tovarne, korak zatem pa socialna fotografija moralnih fotografov Alfonsa Sancheza Garcie in Alfonsa Sancheza Portele, nakazuje, da je tema muzeja kritično vrednotenje zgodovine in fokus v lokalnih zgodbah, ki se navezujejo in osvetljujejo globalne umetniške fenomene. In v to vizijo se vključi tudi zgodba o Neue slowenische Kunst v obdobju 1980–1992.

O razstavi in njenem položaju znotraj muzeja Reina Sofia bo več napisanega v naslednjih dneh, zagotovo pa lahko nekaj ur po kraljevi inavguraciji in nekaj ur pred uradnim odprtjem rečemo, da gre za enega največjih in nespornih uspehov ne le Moderne galerije in direktorice Zdenke Badovinac, katere ideja in projekt razstava je, temveč tudi za potrditev, da Slovenija more proizvesti in proizvaja velike razstave. Le da potrditev to pogosto dobi šele ob gostovanju v največjih ustanovah na svetu. Kjer so tudi razmere idealne.

Iz Madrida

Polona Balantič