Foto:
Foto:
Edgar Degas: Ruske plesalke
Caloust Gulbenkian ni bil izbirčen. Ljubil je tako antične umetnine, kot tudi dela impresionistov in sodobnih likovnih umetnikov. Foto: EPA
Rubens: Samson in Dalila
Do nekaj del Petra Paula Rubensa se je britanska narodna galerija prebila tudi brez pomoči Calousta Gulbenkiana. Foto: National Gallery

Leta 1950 je naftni mogotec Caloust Gulbenkian narodni galeriji ponudil svojo izjemno umetniško zbirko. Ta pa jo je zaradi slabih odnosov med zbirateljem in britansko vlado zavrnila. Zbirka je dom našla na Portugalskem, kjer je zrasel muzej Gulbenkian. Portugalci ne skušajo prikriti dejstva, da je bila zbirka prvotno namenjena Britancem, zato bodo marca ob 50-letnici muzeja na Otoku razstavili nekaj vrhuncev svoje zbirke, med drugim dela sodobnih britanskih umetnikov, kot so David Hockney, Bridget Riley, Patrick Caulfield in Puela Rego.

Celovit prikaz zgodovine umetnosti
Čemu so se torej odpovedali Britanci? Caloust Gulbenkian, ki je obogatel kot solastnik naftne družbe Iraqi Petroleum Company, je velik del svojega premoženja vložil v oblikovanje ene najbolj raznovrstnih in dragocenih zasebnih umetniških zbirk. Gulbenkianovih zasebnih prostorov niso krasila le dela Rubensa, Degasa, Moneta, Turnerja in Gainsborougha, pač pa tudi številni primerki antične umetnosti. Mogotca so tako navdušili tudi staroegipčanski kipci, grški in rimski srebrniki in zlatniki, krhke kitajske vaze, nakit iz časov otomanskega cesarstva in druge dragocenosti. Vse te danes domujejo v muzeju Gulbenkian v Lizboni.

Kaj je zagrešil Gulbenkian?
Caloust Gulbenkian je bil Turek armenskega rodu. Turčijo je zapustil predvsem zaradi zatiranja, ki ga je morala v Turčiji prenašati armenska manjšina, in leta 1920 je Gulbenkian dobil britansko državljanstvo. Dolga leta je Gulbenkian dobro sodeloval z britanskimi umetniškimi ustanovami, odnosi pa so se skrhali po letu 1944, ko je britanska oblast Gulbenkiana spoznala za sovražnika britanskega naroda.

Gulbenkian namreč po nemški okupaciji Pariza ni želel zapustiti svojega pariškega doma, kar naj bi bil simbol pristanka na nemško oblast. Zato britanska narodna galerija leta 1950 ni sprejela zbirateljeve ponudbe. Britanski ponos je bil močnejši od želje po prejemu dragocenega darila.

Spoznavanje "napake" očetov in dedov
Selitev zbirke na Portugalsko je le še poslabšala odnos med Veliko Britanijo in Gulbenkianom. Hitro so se namreč pojavile govorice, da je Gulbenkian Portugalsko izbral zgolj zaradi privlačne ponudbe portugalskega diktatorja Antonia de Oliveira Salazarja, ki naj bi poslovnežu ponudil velike davčne ugodnosti, če bi le slednji na Portugalskem trajno razstavil svoje zaklade. Zdaj se zbirka - res da le začasno - vrača na otok. In tudi mlajše generacije Britancev bodo tako spoznale, kakšno ponudbo je zavrnila osrednja britanska galerija.