Muzej v stavbi arhitekta I. M. Peia - kot načrtovalec muzejskih stavb se je v zadnjih letih predstavil že s prizidkom k nemškemu zgodovinskemu muzeju v Berlinu, muzejem moderne umetnosti v Luksemburgu in novim krilom muzeja starodavne kitajske umetnosti v Sužoju - bodo za javnost sicer odprli šele 1. decembra, slovesno odprtje s koncertom iraškega glasbenika Nasirja Shamme pa je bila že 22. novembra. Čeprav je izrazito sodoben objekt, muzej v grobem sledi potezam tradicionalne islamske arhitekture.
Posebnost muzeja je, da je prvi, ki celovito predstavlja islamsko umetnost v Perzijskem zalivu. Muzej z razstavnimi površinami v velikosti 45.000 kvadratnih metrov je bil predviden kot neke vrste krona velikega projekta katarskega emirja, šejka Hamada bin Khalifa Al Thanija, ki želi iz Katarja narediti za kulturno prestolnico Bližnjega vzhoda. Zbirka muzeja obsega več kot 7.000 eksponatov, njena postavitev pa ne želi obiskovalcem predstaviti neke sinteze poglavitnih značilnosti islamske kulture. Težko je namreč govoriti o enotni kulturi islamskih dežel, zato so kuratorji doško stalno postavitev zasnovali kot predstavitev vseh posebnosti islamske kulture, ki so se pojavljale na različnih časovnih in geografskih točkah zdaj že več kot 13 stoletij dolge zgodovine islama. Sprehod skozi muzej naj bi ponudil zgodbo o poteh in stranpoteh razvoja islama, kakor se ta kaže v materialnih dokumentih.
Jezik islamske umetnosti
Stalna razstava obsega dve nadstropji. V prvem je na ogled postavitev z naslovom Jezik islamske umetnosti, na drugem pa Potovanje islamske umetnosti. Prvo nadstropje želi obiskovalcu predstaviti življenjsko filozofijo muslimanov, ki naj bi bila želja po tem, da bi bili predmeti za vsakdanjo uporabo kar najlepši, kar je bila tudi spodbuda za razvoj vrhunske obrti in oblikovanja v islamskih deželah. Posebna pozornost je posvečena kaligrafiji, umetnosti lepopisja, ki ima v muslimanskih kulturah poseben pomen. Lepopisno zapisovanje Korana je v islamu pojmovano kot dejanje izražanja vere samo po sebi in pisana beseda je tako v islamu že v 7. stoletju postala njegov prepoznavni simbol. Drugače kot v krščanski tradiciji je kaligrafija postala sredstvo okraševanja predmetov in arhitekture.
Poleg kaligrafije sta prepoznavna tudi okraševanje s floralnimi in matematičnimi geometrijskimi vzorci. Posebej zadnji slovijo kot izjemni in so obenem pričevalci o izredno visoki razvojni stopnji znanosti, ki so jo islamske dežele dosegle veliko pred Evropo, ki je dolgo tičala v 'temnem' srednjem veku. Znanost je tudi drugače zastopana v doškem muzeju. Na ogled so postavljeni številni filozofski in znanstveni rokopisi ter instrumenti, ki so jih raziskavam z eksperimentom zavezani muslimanski učenjaki uporabljali pri svojem delu, katerega sad so bila pomembna dognanja na področju medicine, matematike, astronomije in inženirstva. Nadstropje više pa so predstavljeni dosežki islamskih kulturnih centrov skozi zgodovino islama.