Razstava Neuresničeni arhitekturni načrti stalinistične epohe prikazuje stalinistično arhitekturo oziroma arhitekturo sloga, ki so ga imenovali tudi stalinistični empir in socialistični klasicizem. Gre za arhitekturo, ki naj bi slavila sovjetski režim in njegove vodje. Vse skupaj se je začelo s potrditvijo načrta za megalomansko palačo sovjetov Borisa Iofana leta 1933, končalo pa z nastopom Nikite Hruščova, ki je leta 1955 obsodil ekscese v Stalinovega obdobja vladavine, ki so izžemali državni proračun, in razpustil sovjetsko Akademijo za arhitekturo.

Stalinove zapovedi arhitekturnega ustvarjanja
Moskovska razstava največ pozornosti namenja splošnemu prostorskemu načrtu Moskve iz leta 1935. Odločitev za oblikovanje načrta je dozorela, ko so odgovorni za arhitekturo in urbanizem spoznali, da se prestolnica utegne izroditi v kaotično arhitekturno krajino, katere ključne elemente predstavljajo impresivni objekti, zgrajeni v vseh mogočih slogih, ki pa nikakor ne morejo tvoriti sklenjene arhitekturne in urbanistične celote. Načrt je izpostavljal Stalinove ideje o urbanizmu in arhitekturi:
- Načrtovati in graditi je treba stavbne sklope, in ne le posameznih stavb;
- Tloris stavbnega bloka mora narasti do 9 oz. 15 hektarov;
- Gostota naseljenosti v Moskvi ne sme presegati 400 ljudi na hektar;
- Zgradbe morajo imeti najmanj šest nadstropij;
- Obrežja veljajo za ceste prvega razreda in ob njih smejo zrasti le stanovanjske hiše prvega razreda in pisarniški prostori.
Nove smernice so obenem prepovedale gradnjo tako enodružinskih hiš kot tudi ceneno množično stanovanjsko gradnjo v ožjih mestnih središčih, obenem pa je bila odločeno, da mora Moskva postati imenitno mesto, katerega identiteto določajo prestižni "grozdni" gradbeni projekti, ki bodo mesto ozaljšali z veličastnimi pročelji in mogočni objekti, katerih postavitve niso opravičevale realne potrebe, ampak predvsem Stalinova strast do gradnje, ki je videti kot 'z drugega sveta'.
Stalinov patriotski neoklasicizem
Oblikovne značilnosti sicer slogovno nepoenotene stalinistične arhitekture so bile tako imenovani paradni monumentalizem, patriotska dekoracija in uporaba tradicionalnih motivov. Čeprav nikoli zgrajena, je postala simbol stalinistične arhitekture palača sovjetov. Leta 1933 je bila kot zmagovalni projekt natečaja - na njem so sodelovali tudi ugledni tuji arhitekti Le Corbusier, Erich Mendelssohn in Walter Gropius - potrjena vizija arhitekta Borisa Iofana. Neoklasična struktura, na vrhu katere bi stal orjaški kip Lenina, bi postala najvišja stavba na svetu, vendar pa je gradnjo, ki so jo začeli leta 1937, prekinila druga svetovna vojna, po vojni pa niso nadaljevali. Pri načrtu je sodeloval Stalin sam; on je bil tisti, ki je želel, da administrativni center sovjetske države postane spomenik Leninu. "Palača sovjetov je spomenik Leninu. Ne bojte se višine, gradite v višino," je dejal veliki in strašni državnik in sledilo je povečanje višine stavbe z 260 na 415 metrov.
Opeka ostaja, železobeton prihaja počasi
Načrtovanje Palače sovjetov je bilo eden maloštevilnih projektov, katere je poleg poudarjanja velikopoteznosti v zunanjosti stavbe zaznamovalo tudi posvečanje pozornosti razvoju gradbene tehnologije. Ukvarjanje s tem projektom, pri katerem sta kot arhitekta poleg Iofanova sodelovala tudi Vladimir Šuko in Vladimir Gelfreih, je vodilo do izuma DS-ja, ene izmed vrst jekla, uporabljenega za nosilno ogrodje velikih objektov. Večina drugih projektov stalinistične arhitekture pa je bila konstrukcijsko nazadnjaška. Tudi pri gradnji visokih gabaritov so še vedno uporabljali preprosto gradnjo iz opek in šele po letu 1948 so se začele tudi v Sovjetski zvezi uveljavljati naprednejše gradbene metode. Stavbe so z uvedbo uporabe železobetona v nosilnem ogrodju postale varnejše, obenem pa so končno prenehali uporabljati lesene stropove in predelne stene, ki so bile vzrok številnih požarov.
Veliko najdrznejših načrtov stalinistične ere je ostalo neuresničenih, kljub temu pa Moskva s svojimi velikimi avenijami in številnimi stavbnimi orjaki v Stalinovi viziji neoklasicizma ostaja primer arhitekturnih vizij, ki so bile skoraj v posmeh ljudstvu, ki je životarilo v bednih stanovanjskih kolosih, v katerih je bilo včasih najti le eno samo kopalnico.
Polona Balantič