"Zakaj ne slikate več rožic, tovariš Kregar," so pisali v časopisju, kjer se je ob razstavi (Kregar je razstavljal z Rikom Debenjakom) polemiziralo, kakšna bi naj bila vloga umetnosti. Kritika Kregarja ni zmedla, vztrajal je na svoji likovni poti in pomagal utirati pot visokega modernizma po drugi svetovni vojni, s tem pa postal utemeljitelj nove dobe slovenske umetnosti. Slikar seveda ni bil edini tedanji mojster abstrakcije, a zdi se, da je bila razstava v Moderni galeriji tisti prelomen trenutek, na katerega so tiho čakali tudi drugi slovenski slikarji, ki so se v svojem delu odzivali na sodobne likovne tokove.

Stane Kregar, čigar dela so trenutno na ogled v Narodni galeriji, je bil v resnici zelo širok človek, ni se zapiral v cerkvene kroge, zaradi česar so mu nekateri očitali sodelovanje z oblastjo, bil je izredno izobražen, razgledan, svetovljan in duhovno občutljiv umetnik, vedno v stiku z Evropo. Verjetno je treba prav v njegovi širini prepoznati, kako je mogoče, da je bil enako cenjen tako s sakralnimi motivi v cerkvenih krogih kot s profanimi deli pri socialistični oblasti. Odprtost in širina pa sta tudi rdeča nit omenjene razstave Stane Kregar - Romar k lepoti, ki bo odprta do 5. maja.
Povoda za postavitev sta dva – 40-letnica umetnikove smrti in 20-letnica Galerije Staneta Kregarja v Zavodu sv. Stanislava. Narodna galerija hrani tretjo največjo zbirko tega slikarja (največja je v Zavodu sv. Stanislava, druga po obsegu v Moderni galeriji), večinoma gre za dela, ki jih je galerija leta 1986 dobila v last iz sklopa vladne likovne zbirke. Tudi to je razlog, zakaj so se odločili Kregarjeva dela razstaviti v galeriji, ki je sicer hraniteljica starejših mojstrov.
Eden naših največjih koloristov
Stane Kregar (1905–1973) je za seboj pustil ogromen opus. Približno 600 velikih olj na platnu, prav tako obsežen sakralni opus, ki zajema vse od platen do vitrajev, imel je izredno tehnično znanje in obvladoval različne slikarske tehnike, le v grafiki se, zanimivo, ni nikoli našel. Risanju in kiparjenju se je posvečal že kot deček, ukvarjal se je tudi z glasbo, umetnost ga je torej vznemirjala v celoti. Pozneje se je Kregar znašel pred veliko dilemo – prepričan, da lahko dobro opravlja le eno od svojih poklicanosti -, se je odločil za duhovniški poklic. Vendar slikarski poklic se mu nikoli ni zares izmuznil. Po smrti profesorja Porenta so Kregarja izbrali za njegovega naslednika na Škofijski klasični gimnaziji v Zavodu sv. Stanislava in izbral si je študij v Pragi, kjer sta nanj pomembno vplivala češki nadrealizem in kubizem.
Po krajšem vmesnem poučevanju – njegovi učenci se ga še danes spominjajo kot izredno prijaznega, zasanjanega profesorja – je bil do konca življenja samostojen umetnik. Bil je izredno svoboden, pravi kustos razstave Andrej Doblehar, podobno, kot je bila tedaj za sodobne umetniške tokove bolj kot danes odprta Cerkev, pojasnjuje.
Razstava popelje po vseh ključnih fazah Kregarjevega opusa – od nadrealizma prek poetičnega barvnega realizma, prelomne abstrakcije pa vse do nove figuralike – kot stalnica pa ga od začetka do konca ustvarjanja spremljata lirično izražanje in hrepenenje. Zanima ga tista sanjska atmosfera, ki jo poznamo iz de Chiricovih del (Kregar je sam priznaval, da se je zgledoval po tem predstavniku 'pitture metafisice', vendar ne neposredno, vznemirjalo ga je zgolj njegovo vzdušje). Prav poetično vzdušje je verjetno razlog, meni Andrej Doblehar, da ga 20. stoletje, ki je ljubilo odločnejšo govorico močnih ekspresivnih avtorjev, sprva ni znalo zares ceniti. Kregar je eden naših največjih koloristov, posebej v abstrakciji prevzamejo barve glavno vlogo izpovednosti dela.
Odstiranje spregledanega sakralnega opusa
Ko so mu leta 1971 podelili Prešernovo nagrado za življenjsko delo, v obrazložitvi njegov sakralni opus ni našel prostora. Za cerkvene prostore je začel intenzivneje ustvarjati konec petdesetih let in do smrti s svojimi deli v različnih tehnikah – v mozaiku, freski, zgrafitu, vitraju in tapiserijah, pomembno poglavje so tudi obrtni izdelki – je na Slovenskem opremil skoraj sto cerkva. Ker gre praviloma za dela monumentalnih razsežnosti, so, številčno gledano, na pričujoči razstavi zastopana skromneje, vendar poudarek Kregarjeve vloge v slovenski cerkveni umetnosti 20. stoletja zato ne zbledi.
Razstava je zasnovana, kot bi vstopili v sakralni prostor in se mimo razstavljenih mašnih plaščev, ki so jih redovnice ročno izvezle po Kregarjevih načrtih, po cerkveni ladji sprehodili do največjega razstavljenega dela - Triptiha Stvarjenje, Odrešenje, Poveličanje, ki ga sicer hranijo v kapeli Bogoslovnega semenišča v Ljubljani (Kregar ga je naslikal leta 1965). Za triptih rezerviran prostor ni namenjen poudarjanju najkakovostnejših slik na razstavi (te bi našli prej med abstrakcijami 50. in 60. let, semeniški triptih in vitraji pa se jim med vsemi cerkvenimi deli najbolj približa), ampak ključnega dela za razumevanje Kregarjevega prispevka cerkveni umetnosti v času, ko se je ta znašla pred največjim likovnim izzivom doslej in takšen prispevek najbolj potrebovala.
Kregar je sakralno umetnost duhovno in likovno je prečistil in uvedel nove modernistične slogovne pristope, v katerih je prepletel sočasne likovne tokove s tradicijo obdobja, ko je cerkvena umetnost dosegla enega svojih vrhuncev oziroma več, srednjega veka (ploskovito stilizirano figuro je povezal z izrazito barvno simboliko). Umetnost časa, ki v resnici tudi nekaterim abstraktnim slikarjem svetovnega kova pri iskanju navdiha ni bila tuja. V sakralnih delih je bil umetnik sicer bolj enovit kot v profanem opusu, z njimi pa je postavil temelje cerkvene umetnosti, iz katere je v osemdesetih letih izšla nova generacija umetnikov.
Od velikih vitrajev do 'drobne' knjižne ilustracije
Pomembni so vitraji, ki so na razstavi zastopani z njegovimi z osnutki in videoinstalacijo (monumentalne slikarske tehnike so izdelovali po njegovih osnutkih – mozaike Alfio Tambosso, vitraje Staklo iz Zagreba), razstava pa spomni na še eno spregledano poglavje Kregarjevega dela – knjižno ilustracijo, s katero je bralce, kot poudarja kustos, likovno vzgajal in jih pedagoško vpeljeval v moderno sakralno umetnost. Kregar je cerkveni prostor v najširšem pomenu besede postavil v stik z moderno umetnostjo. Ne le v monumentalnih delih tudi v 'drobnem' knjižnem slikarstvu – ilustriral je od koledarjev Mohorjeve družbe do borbenih pesmi – se kažeta neverjetna širina in v svet odprt intelektualizem tega velikega umetnika.
Kregarjev posvetni in sakralni opus prvič na enem mestu predstavlja tudi razstavni katalog, ki je sicer naglo pošel, vendar je v pripravi že ponatis.
Maja Kač