Mojca Smerdu, Razdejanje I., 1991, patinirana terakota, 45 x 21 x 18 cm. Foto: Galerija Murska Sobota
Mojca Smerdu, Razdejanje I., 1991, patinirana terakota, 45 x 21 x 18 cm. Foto: Galerija Murska Sobota
false
Mojca Smerdu, Iz ciklusa Del nas, 2000/2001, predstavljena na razstavi Magija umetnosti - Protagonisti slovenske sodobne umetnosti 1968–2013, ki jo je postavil muzejski svetnik in likovni kritik Aleksander Bassin.

Mojca Smerdu je ena izmed najuglednejših kiparskih osebnosti v Sloveniji pa tudi v tujini. Njeno delo je bilo na ogled tudi na razstavi Magija umetnosti - Protagonisti slovenske sodobne umetnosti 1968–2013, ki jo je postavil kurator Aleksander Bassin in je bila letos na ogledv dunajski galeriji Künstlerhaus in Gliptoteki, ki deluje v okviru Hrvaške akademije znanosti in umetnosti, ter lani v italijanski Villi Manin.
S "svojimi jasnimi in preprostimi oblikami se naslanja na globoko izkušnjo, ki semantizira tako skupno kot zasebno in posebno," prepleta starodavno in prvotno preprostost z moderno čistostjo in ekonomičnostjo, so zapisali v galeriji, s katero je Smerdujeva po besedah njenega direktorja Roberta Inhofa močno povezana. Večkrat je sodelovala na Bienalih male plastike, ki ga Galerija Murska Sobota prireja od leta 1973, od leta 1999 kot Evropski trienale male plastike, in bila na njih tudi nagrajena.
V stalni zbirki ima galerija štiri njene skulpture, ena je na ogled tudi na tokratni razstavi, z javno plastiko je zastopana tudi na forma vivi v tovarni Mura.
Radožive ženske figure, zamrznjene v hipni tragediji
Na razstavi z naslovom Skulpture, ki predstavlja njeno snovanje od začetkov leta 1974 do danes, je po Inhofu viden razvoj, ki govori o življenju in smrti. "Razstavljene so radožive figure ženske, za katere pa se nam zdi, kot da so zamrznjene v neki hipni tragediji," je dejal in dodal, da ga spominjajo na betonske odlitke pompejanskih trupel, čeprav ne delujejo tako tragično.
Za silhueto, obliko in grafizem se zdi, kot da bi nihale in spomnijo na Michelangelove kipe sužnjev, ki jih štejejo v opus njegovih nedokončanih del. Po Inhofovih besedah se tudi za te podobe zdi, kot da bi bila v njih neka ujeta energija. Včasih dobimo iluzijo gibanja, zazdi se nam, da podobe zamigotajo.
Kot pomembno pri Smerdujevi Inhof izpostavlja, da izdeluje skulpture malih dimenzij in velike javne plastike, ki, ne glede na to, kam jih postavi – v naravo ali v neki povsem prazen, kliničen prostor – niso moteče oziroma še več, dajo prostoru s svojo organskostjo in duhovnostjo neko novo razsežnost in ga humanizirajo.