'Diskretna' oprava tajnega agenta, ki bi kaj lahko sodeloval tudi pri snemanju videospota za pesem Nikita Eltona Johna. Foto: Simon Menner
'Diskretna' oprava tajnega agenta, ki bi kaj lahko sodeloval tudi pri snemanju videospota za pesem Nikita Eltona Johna. Foto: Simon Menner
Fotografije iz skrivnih arhivov Stasija
Ena od standardnih kamuflaž je bila tudi 'kostum' turista s fotoaparatom ... Foto: Simon Menner
Fotografije iz skrivnih arhivov Stasija
... in še oprava pešca, zavitega v plašč. Foto: Simon Menner

Pomembno je razumeti namen za temi fotografijami. V njih je nekaj, kar me navdaja z grozo. Nekatere so odprte za interpretacijo - na primer avtomat za kavo: to je bil zahodnonemški izdelek in bi se ga dalo razumeti kot dokaz sodelovanja z zahodnjaškimi agenti ali pa kot darilo sorodnikov z Zahoda. Razlika med enim in drugim je bila "zgolj" deset let za zapahi.

Simon Menner
'Čudovita alegorija cele hladne vojne.' Foto: Simon Menner

Na prvi pogled je vse skupaj videti kot serija namerno ironičnih fotografij, ki jih je kak modni bloger malo popravil s kakim "retro" filtrom - a resnica je malo manj lahkotna. Berlinski fotograf Simon Menner je med brskanjem po arhivih nekdanjega ministrstva za državno varnost v Nemški demokratični republiki, ki so, v nasprotju z nekaterimi drugimi nekdanjimi komunističnimi državami v vzhodni Evropi, odprti za javnost, naletel na fotografije članov Stasija, udeležencev posebnega tečaja iz "umetnosti preoblačenja".
Utrinki iz tega temnega poglavja zgodovine pričajo, kakšne bizarne predstave - zavihan ovratnik, dolg površnik in seveda sončna očala - je tajna policija med hladno vojno imela o "neopaznih" opravah za svoje agente.

Nasmeški Nemcev so najbrž grenki
Menner, ki je dobil dovoljenje za njihovo reprodukcijo, serijo fotografij Stasijevih agentov pod naslovom Pictures from the Secret Stasi Archives razstavlja v berlinski galeriji Morgen Contemporary. "Večina posnetkov je videti absurdno in so morda celo zabavni," priznavajo tudi v razstavnem katalogu. "A vseeno ne smemo pozabiti na namen, ki se skriva za vsem skupaj, na razlog za njihov nastanek." Fotografije so tako namreč samo še en dokaz, kako daleč je bil državni aparat pripravljen iti, da je lahko nadzoroval civiliste.

Polaroid razmetane postelje
Druge fotografije na razstavi, ki bo na ogled še do 20. avgusta, so polaroidni posnetki zasebnih domovanj, ki so jih naredili tajni agenti, preden so začeli preiskavo - da so imeli natančen dokument, kako je bila soba videti, preden so jo premetali, in so jo tako lahko kasneje rekonstruirali.

Skozi oči opazovalca
Menner v svojem delu pogosto tematizira vprašanje nadzora, češ da ga motiv "orwellovskega Velikega brata" od nekdaj privlači - obenem pa ga zanima tudi vprašanje človeške percepcije. "Slike nam nekaj pokažejo, ampak naši možgani ta 'nekaj' nenehno spreminjajo," piše na svojem blogu. "Kako lahko torej podobam sploh popolnoma zaupamo? Za svoj medij sem si izbral fotografijo, ker se še vedno zdi najbolj zanesljiva."

"Dolgo časa sem se ukvarjal s temo nadzorovanja in ugotovil sem, da ni veliko podob, ki bi akt nadzorovanja zabeležele skozi oči opazovalca. Seveda vsi vemo, kako je videti zamrznjen prizor posnetka varnostne kamere, ampak vseeno mora obstajati še kaj več kot to. Če povzamem: zanimalo me je, kaj Veliki brat, če res gleda, sploh vidi."

Menner je prepričan, da je vizualna študija državnega aparata vohunjenja zdaj naloga umetnikov in filozofov, ki lahko "opozorijo na njegov pomen za sodobno družbo".

En agent nadzoruje drugega, kako nadzoruje njega ...
"Morda najbizarnejša stvar, ki sem jo našel doslej," še piše Menner, "so fotografije vohunov, ki fotografirajo vohune. Niti sanjalo se mi ni, da kaj takega obstaja." Znotraj zavezniških sil so obstajale majhne vojaške enote, ki so se, vsaj teoretično, lahko svobodno premikale po celotni Nemčiji.
To sta obe strani, zahod in vzhod, videli kot izvrstno priložnost za vohunjenje: kadarkoli se je skupina vojakov vozila skozi Nemčijo, so jih agenti Stasija skušali zasledovati. "Obe strani sta se popolnoma zavedali prisotnosti drugih in prav to dokazujejo tudi te fotografije. Neskončen krog zavedanja. Mislim, da je to čudovita alegorija cele hladne vojne." Trenutno Menner skuša ugotoviti, ali v zahodnonemških arhivih obstajajo "obratne fotografije", torej tiste, ki so jih posneli zahodnonemški agenti.

Oči so bile povsod
V Vzhodni Nemčiji je za Stasi delalo 91.000 ljudi, ki so si pri svojem delu pomagali še s 189.000 prebivalci, ki so delali kot obveščevalci ter ovajali prijatelje, kolege in celo sorodnike. To pomeni, da sta dva odstotka prebivalcev delala za Stasi ali drugače povedano - na 60 ljudi je prišel najmanj en obveščevalec.

Pomembno je razumeti namen za temi fotografijami. V njih je nekaj, kar me navdaja z grozo. Nekatere so odprte za interpretacijo - na primer avtomat za kavo: to je bil zahodnonemški izdelek in bi se ga dalo razumeti kot dokaz sodelovanja z zahodnjaškimi agenti ali pa kot darilo sorodnikov z Zahoda. Razlika med enim in drugim je bila "zgolj" deset let za zapahi.

Simon Menner