Kitajski umetnik in aktivist za človekove pravice Ai Weiwei je v Turbine Hall nasul 100 milijonov ročno izdelanih sončničnih semen iz porcelana. Instalacija z naslovom Sunflower Seeds bo vrata odprla danes, brezplačno pa si jo bo mogoče ogledati do 2. maja naslednjega leta.

"Pričakujemo najmanj dva milijona obiskovalcev," je v ponedeljek napovedala kuratorka Juliet Bingham. Po koncu razstave v Londonu nameravajo 150 ton porcelanskih semen prepeljati nazaj na Kitajsko. "Morda jih bom skuhal," se je 53-letni Ai Weiwei pošalil ob vprašanju, kaj bo z njimi. "In počakal, da bo iz vsega skupaj nastal nov projekt."

100 milijonov: petkrat toliko, kolikor je ljudi v Pekingu
Vsako posamezno sončnično seme so žgali pri temperaturi 1300 stopinj Celzija, ga potem ročno poslikali in nato še enkrat žgali pri 800 stopinjah Celzija. Ta naloga je v preteklih dveh letih zaposlovala tudi do 600 delavcev v kitajskem središču porcelana, mestu Džingdedžen.

Simbolika semen
Prav sončnična semena si je Ai Weiwei izbral zato, ker so bila ta ena od redkih zanesljivih jestvin v letih lakote Maovega režima. V njegovih očeh simbolizirajo kitajski narod, celotna instalacija pa je političen komentar odnosa med vladajočimi in podjarmljenimi v njegovi domovini.

Za simboliko Sončničnih semen je pomembna še ena statistika: 100 milijonov je skoraj ena četrtina uporabnikov spleta na Kitajskem. Ves čas postavitve bo tudi Ai redno "priklopljen" in na vprašanja o svojem delu odgovarjal prek Tweeterja. Brez interneta bi bili njegovi rojaki, je prepričan, sčasoma zmleti pod nogami gospodarjev, ki v brezimni množici ne vidijo (in nočejo videti) posameznih obrazov.

Brutalnost modernizacije
Aijeva politična drža je očitna iz njegove umetnosti, ki načenja predvsem vprašanja sprememb na sodobnem Kitajskem. Nekoč je, denimo, vzel šest tisoč let stare vaze iz neolitika in jih posprejal s ceneno barvo; spet drugič je ustvarjal iz več sto let starega lesa, iz katerega so bili zgrajeni templji, preden so jih podrli, da bi naredili prostor za nove parkirne hiše in nakupovalne centre. Večkrat je že skozi kako dragoceno starinsko mizico zaril debelo vejo, kajti "v času kulturne revolucije je bilo zaželeno - vsaj če si bil vzoren maoist ali član rdeče straže - razbijati čim bolj dragocene predmete. Naš narod na te zadeve ni pretirano občutljiv". Tudi njegova lanska razstava v Münchnu je na ozadju tradicionalne kitajske estetike prikazala brutalni tempo procesa modernizacije.

Od spusta v srce teme do ogromnega sonca
Turbine Hall s svojimi postavitvami dviguje prah in v nekdanjo elektrarno redno pritegne ogromne množice ljudi že enajst let. Lansko, deseto postavitev po vrsti so, denimo, zaupali Poljaku, Miroslawu Balki, ki je na sredo prostorne galerije postavil 13 metrov visok zabojnik, ki še najbolj spominja na tiste, ki se uporabljajo za ladijski tovor. Obiskovalci, ki so se v prostor povzpeli po rampi, v njem niso našli drugega kot trideset krat deset metrov temne tvari - globlje noter, kot so si upali, temneje je bilo. Postavitev How It Is (Kakor je) je bila tako obenem osebna in kolektivna izkušnja. Balkova 'noč' je bila tako diametralno nasprotje postavitvi The Weather Project, s katero je Danec Olafur Eliasson leta 2004 izhajal iz predpostavke, da je vreme izhodiščna točka večine mimobežnih pogovorov med ljudmi. Nasploh so zadnja leta postavitve v Turbine Hall vse bolj distopične in tesnobne; pred tremi leti je Doris Salcedo, denimo, razklala tla dvorane z ogromno razpoko. Je to reakcija umetnosti na za zdaj ne ravno idealno 21. stoletje?