Umetnik se na njej predstavlja z novejšimi deli, ki se precej odmikajo od njegove dosedanje prepoznavne poetike. Predstavljanje spektakularnih in globalno usodnih dogodkov sodobne zgodovine je namreč nadomestila umetnikova osebna zgodba, njegov intimni pogled na stvari. V preteklih delih se je Štrukelj navezoval predvsem na podobe množičnih medijev in posredno na njihovo možnost manipulacije. Negotovi subjekt brezorientiranega sodobnega sveta namreč velikokrat brezpogojno zaupa očesu kamere.

Podobe brezimnega velemesta
Na razstavi so na ogled predvsem dela, ki s tehnološko natančnostjo skenirajo podobne brezimnega velemesta. S tem Štrukelj nadaljuje svoje spogledovanje s fenomenom tehnologije, ki je vseskozi prisotno v njegovem ustvarjanju.

Iz ptičje v človeško perspektivo
"Gledišče velikega očesa, ki v prejšnjih Štrukljevih delih skenira prizore človeške drame s ptičje perspektive, globalno in oddaljeno, s tisto sterilno in odvezujočo distanco medijskega poročanja ali satelitskih posnetkov bojišč, se v zadnjih Štrukljevih delih spušča k tlom, na višino običajnega človeškega gledišča. V mesta, na križišča, trge in ulice velikih metropol," je v tekstu, ki je nastal ob postavitvi razstave, zapisala mlada likovna kritičarka Martina Vovk.

Izbor motivov, trenutnih posnetkov časa in prostora nekega brezimnega velemesta pa izraža umetnikovo osebno izkušnjo sveta.