Njegova akrilna platna so nekakšni arhetipi, saj ne ustrezajo nobenemu realnemu okolju, zgrajeni pa so iz fragmentarne mreže tisočih globoko individualnih znakov, so Kocbekova dela opisali v Kosovelovem domu, kjer bodo razstavo danes ob 19.00 tudi odprli. Umetnika bo takrat predstavil vodja Obalnih galerij Andrej Medved, ki se bo trudil pojasniti, kako Kocbeku uspe, da v občutljivih opazovalcih njegovih del zbuja užitek, da gre za zmagoslavje, radost in nadvlado življenja.

Ko ima čopič v rokah pesnik ...
“Matjaž Kocbek, sam, v plesu, slika svoja vizionarska stanja in svoja videnja, ki jih odlaga v barvo, v magične krajíne nekega realno-zrcalnega Občutja. Zaprtje površine, ki je prepredena s kromatičnim nabojem, je v istem hipu že odprtje nótranjih, duhovnih in senzualnih prispodob, ki zdaj pripadajo magiji in vrejo prav od vsepovsod, da bi nasitila Pogled in potešila našo Radovednost. Žareči madeži, vijuge in labirinti, vbiti v zrak, v duhovno tekočino, il liquido, ki nam zalije čelo in oči in vdira v usta, v teme in v končiče grla, prav do konca hrbtenjače. Da čutimo Odmev v trebuhu, v gomozenju kože rok, na hrbtu. Požari in ognjene krogle in vzgoni Simetrije in neskončna Potovanja. Navznoter in navzven, vboklost in izboklost, in migotanje ploskev, ki se zlivajo, v Ritmu; v nižinah in višavah. Kot v pneumi: v zraku, v duši, v porodni vodi. Zarodki, zarojenost pesnikove Domišljije," je pred leti Medved že opisal Kocbekova dela.

Vabljeni na srečanje z resnico
Ob tokratni razstavi pa je zapisal, da Kocbekove slike obiskovalce vabijo na srečanje z resnico, ki se sicer vedno izmika, a se klub temu vedno znova vrača. Slikar, ki je uveljavljen tudi kot pesnik, se namreč ne izpopolnjuje le v mojstrenju potez s čopičem, ampak se je posvečal tudi duhovnemu razvoju in pročevanju slikarstva t. i. newyorške šole.