Razstava pod naslovom Svetloba kot barva ponuja prvi pregled obarvane in barvne fotografije na slovenskih tleh od začetkov sredine 19. stoletja do leta 1945. V prvem obdobju je šlo za obarvanje, toniranje in monokromne tehnike, prve prave barvne podobe – diapozitivi, izdelani po standardiziranem aditivnem postopku, imenovanem avtokromna plošča - pa so nastopili z novim stoletjem.
Leta 1907 so se z avtokromno ploščo ukvarjali akademski slikar in lutkar Milan Klemenčič iz Ajdovščine, ljubljanski lekarnar Gabrijel Piccoli in ljubiteljska fotografinja Jela Repič. Postopek je kot koristnega prepoznal tudi filmar Karol Grossmann. Za portretirance so si izbirali predvsem družinske člane, zanimalo pa jih je realistično podajanje. Izjema je bila barvitost cvetličnih šopkov, ki so navduševali Milana Klemenčiča.
V dvajsetih in prvi polovici tridesetih let so začeli fotografi, med drugim Josip Pelikan in Pavel Kunc iz znane ljubljanske fotografske družine, posegati po barvnih ploščah Agfa. Ohranilo se jih je manj kot deset, gre pa predvsem za modne damske portrete.
Razcvet barvne fotografije
Druga polovica tridesetih let je tudi na Slovenskem pomenila pravi razcvet barvnega diapozitiva, kar je omogočila razširitev subtraktivnega postopka in velike fotografske družbe - ameriški Kodak in nemška Agfa, ki sta postopoma izrinila še aditivni, a sočasni diapozitiv Dufeycolor. Cene so bile dostopne, kakovost zadovoljiva, še danes pa tisti čas slika približno 2.000 barvnih posnetkov. Prepoznavna so bila imena članov Fotokluba Ljubljana Karlo Kocjančič, Ivo Koželj, Slavko Smolej, Franc Bajd, Peter Lampič in Mirko Križnar.
Ohranjene fotografije kažejo široko motiviko, od krajin in portretov do tihožitja in žanra, zanimalo jih je tudi gibanje, prizori mestnih eksterierov in interierov ter industrijski objekti. Večina avtorjev je realistični pristop nadgradila z eksperimentalnimi posnetki v slabih in monokromnih svetlobnih razmerah ter z barvnimi študijami, atmosferskimi sekvenčnimi posnetki in modernističnimi kompozicijskimi serijami.
Anonimni posnetki iz partizanskega življenja
Med vojno se je okrepila dokumentarna naravnanost fotografije, barvna poročila pa so fragmentarna in večinoma anonimna. Ovekovečeni so utrinki partizanskega življenja, manj številna so poročila o domobranskem gibanju. Med partizanskimi fotoreporterji je znan Čoro Škodlar, sicer pa so na severozahodnem obrobju slovenskega prostora snemali tudi vojaki in častniki ameriške vojske Cruz Rios, John Woodward in William Ferguson. Vihravo obdobje vojne na razstavi 'pomirijo' krajinski in portretni posnetki, ki jih je Janez Milčinski v aparat ujel v prvih povojnih mesecih.
Na ogled je približno 300 del, ki so zaradi občutljivosti materiala razstavljeni predvsem kot reprodukcije. Predstavljen je tudi razvoj projekcijske tehnike od laterne magike prek kinematografov in diaprojektorjev do epidiaskopov, ki so bili zlasti primerni za uporabo pri šolskem pouku. Razstava, ki jo je postavil Primož Lampič, obsega tudi primere barvnega tiska iz obravnavanega obdobja, tako razglednice kot prve barvne posnetke, objavljene v ilustriranih revijah.
Razstavo, ki bo odprta do 17. avgusta, spremlja katalog s spremno študijo, življenjepisi avtorjev, bibliografijo, katalogom del in kakšnimi 150 barvnimi reprodukcijami.