Na razstavi, ki bo na ogled do 26. junija, so razstavljene fotografije, ki predstavljajo jugoslovanskega voditelja Josipa Broza Tita v Sloveniji v obdobju med letoma 1974 in 1979. Za zasnovo in oblikovno postavi tev razstave sta poskrbela Miljenko in Maja Licul.

Številne fotografije Tita so nastale po službeni dolžnosti, ko je Žnidaršič kot dolgoletni urednik fotografije pri časopisu Delo, pogopsto spremljal voditelja na njegovih dolžnostih doma in v tujini. Ob 25. obletnici maršalove smrti in 60. obletnici konca druge svetovne vojne pa je Žnidaršič med množico fotografij izbral Titove portrete, zlasti tiste iz Slovenije, s katerimi skuša obuditi njegov lik in ga razkriti v široki paleti situacij in izrazov.

Tito le kot fotografija
Marcel Štefančič, ki je poleg zgodovinarja Jožeta Pirjevca poskrbel za razstavno zgibanko, je zapisal, da so mnoge fotografije omogočale, da je vsak Jugoslovan našel svojo fotografijo in s tem tudi vizijo Tita. "Za nove generacije je Tito le fotografija. Nič fizičnega, nič materialnega, nič političnega. Toda ironično, Tito je bil v nekem smislu le fotografija tudi za tiste, ki so ga poznali »v živo«, fizično, iz prve roke. Bolje rečeno, Tito je bil predvsem množica fotografij," je še zapisal Štefančič. Pirjevec pa je k rastavi prispeval zlasti zgodovinski oris Titove osebnosti.Ž

Pomen Žnidaršičeve fotografije
Poleg novinarksega dela je treba omeniti zlasti številne Žnidaršičeve fotomonografije, med katerimi so Foto Joco Žnidaršič, Ljubljana, Bohinj, Slovenski vinogradi in Pot k očetu. Z njimi pa si je prislužil sloves enega najvidnejših slovenskih umetniških in reporterskih fotografov. Sodeloval je pri urejanju še 17 drugih fotomonografij, med katerimi velja omeniti Zaklade Slovenije, Vojno za Slovenijo, Lepo Slovenijo in Planico, v katerih pa se je izkazal tudi kot avtor. Za svoje delo je prejel več kot 50 domačih in tujih nagrad, med njimi World Press Photo in nagrado Prešernovega sklada.