Njegova razstava Svetišča Zemlje bo še do 31. julija na ogled v Jakopičevem sprehajališču v Tivoliju, in kot je v klepetalnici povedal Krivic, je razstava povsem drugačna dopoldne kot popoldne, najbolj čarobna pa je zvečer, ko je osvetljena. Tivoli se mu tudi sicer zdi dober kraj za razstave, ko bo panoje pospravil, pa jih bo mogoče že letos spet postavil v Mariboru.

Svet vabi ...
Če mu uspe, Maribor ne bo edini kraj, kjer si bo mogoče na prostem ogledati njegove fotografije, katerih stranice merijo dva metra in poldrugi meter; dogovarja se tudi za razstave v New Yorku, Pekingu, Tokiu, Dubaju in Oslu. Razstave v tujini bi bile tudi dobra promocija za Slovenijo, ki se pogosto znajde na njegovih fotografijah, marsikdo pa krajev sploh ne prepozna, ker so videti tako drugačni kot v resnici. "Ja, tale naša mala Slovenija je lepa in polna skrivnosti ..." je odgovoril fotograf, prek katerega obiskovalci Tivolija med drugim spoznavajo Radensko polje z južnega dela Grosupljega, gozdove na Jelovici in Rakov Škocjan.

Slike niso obdelane
Namigovanja, da so njegove fotografije obdelane, Krivic zavrača in pravi, da so vse slike take, kot jih je fotografiral, brez obdelav. Fotograf sledi razvoju in uporablja tako digitalne kot analogne fotoaparate, vendar so vse fotografije, ki so na ogled med Svetišči Zemlje, narejene na film. Kdor bi želel imeti Krivičeve fotografije doma, bi moral za večje formate precej globoko seči v žep, kar pa se njihovemu avtorju ne zdi sporno, saj cene niso dosti drugačne od tistih, ki jih postavljajo tuji fotografi.

Ljudi na fotografijah skoraj ni
Čeprav je fotografija njegova strast in hobi, od katega tudi živi, Krivic ne pozablja na trenutke, ko je njegov poklic vse prej kot enostaven. Dostikrat plezam po hribih pri minus desetih stopinjah Celzija, nato pa ugotovim, da iz vsega skupaj ne bo nič, je slabe strani fotografovega dela opisal Krivic, na čigar fotografijah se ljudje pojavijo le malokrat, ker se je odločil, da hoče imeti samo panoramske fotografije, na katerih je ljudi manj.

Tudi kadar portretira, prijazno in z nasmehom pristopi do ljudi in nato pri delu nima težav, pojasnjuje fotograf, ki podobno svetuje tudi popotnikom, ki želijo s potovanj prinesti čim lepše fotografije. Sam lahko doma spomine obuja predvsem na Afriko in Azijo; tudi sam se najbolj prepozna v kakšnem svetišču v Tibetu, kjer je bil že štirikrat, in vsakič, ko se vrne, deželo pozdravi z istimi besedami: "Končno spet tukaj!"