Svoj fotoaparat je Solomon skrival pod cilindrom. "Vi ste kralj indiskretnosti," mu je med zobmi zasikal francoski zunanji minister Aristide Briand, ki ga je leta 1931 našel za zaveso v Quai d'Orsayu.
Čeprav se zvezdniki dandanes obnašajo, kot da so paparaci šele predvčerajšnjim posvinjali njihovo hollywoodsko idilo, včasih pozabljamo, da ima njihova želja po odstriranju resnic, ki bi jih njihove tarče raje zadržale zase, veliko skupnega z dokumentarno fotografijo starejših, "nedolžnejših" časov. Zato je tudi Erich Solomon uvrščen v skupino osmih fotografov, katerih posnetki so razstavljeni v galeriji Fundacije Helmuta Newtona v Berlinu. Razstava Pigozzi in paparaci skuša na novo ovrednotiti delo teh tako osovraženih "porednih fantov fotografije".
Poleg Solomona, ki se je v osmerici znašel zaradi svojih potuhnjenih metod, je kurator Matthias Harder v razstavo uvrstil še enega začetnika žanra. Weegee (Arthur Felling) si je v štiridesetih letih prejšnjega stoletja ime ustvaril tako, da je bil edini, ki je z dovoljenjem newyorške policije prestregal njihovo radijsko frekvenco in bil tako vedno prvi na kraju zločina. V desetih letih je poslikal pet tisoč prizorišč umorov, samomorov in nesreč - že res, da ni lovil slavnih, je bil pa na neki način predhodnik današnjih "agresivnih fotoreporterjev", kot jim reče Herder.

Razstava je provokativna že zato, ker je delu paparacev odprla vrata hrama "visoke" kulture (pa čeprav takega, čigar 'mecen', Helmut Newton, je živel od provokacije). A to ne pomeni, da obravnavano tematiko prikazuje kot nekaj pozitivnega. Herder je v spremni katalog na primer zapisal, da so metode Daniela Angelija, enega slavnejših paparacev zadnjih let, "postale neusmiljene". V razstavo je vključil Angelijeve slike pricese Diane v St. Tropezu le malo pred smrtjo (ko so se zaradi njenega trebuščka v kopalkah sprožila ugibanja, ali ni nemara noseča) - črto pa je potegnil pri najnovejših "instant" zvezdah, kot so Paris Hilton, Britney Spears ali sicer nadarjena, a v propad drveča Amy Winehouse.

Paparaco, ki je navdihnil Federica Fellinija
Med "klasiki" rumene fotografije, ki so na ogled v Berlinu, so še Edward Quinn, Ron Galella in Tazio Secchiaroli. Slednji je bil "kraljevi paparazo", ki je navdihnil lik fotografa v kultnem Fellinijevem filmu La dolce vita in je navsezadnje tudi "kriv", da je ves svet posvojil italijansko besedo paparazzo. Secchiaroli je bil namreč pripravljen narediti (skoraj) kar koli, da bi v objektiv ujel škandalozno obnašanje Sofie Loren, Ave Gardner ali Anite Ekberg (fotoaparat je skrival v izvotljeno knjigo, ki jo je nosil pod roko, ali pa pod ruto, ki jo je imel zavezano okrog pasu).

Srboriti zvezdniki udarijo nazaj
V petdesetih so se zgodili tudi prvi nasilni trki med "lovci" in "plenom". Na razstavi je tako na ogled tudi fotografija, na kateri se Secchiaroli umika udarcem igralca Walterja Chiarija. Še slavnejši je malo mlajši primer: ko je Sean Penn leta 1986 vsiljivemu fotografu eno prisolil, je bilo okrog dovolj drugih, da so to dokumentirali.

Prav Sean Penn, takrat še "gospod Madonna", je bil v osemdesetih zaradi svoje vzkipljivosti najmanj priljubljena tarča paparacev. Druga je bil Marlon Brando, ki je leta 1973 v New Yorku fotgrafu Ronu Galelli (ki je bil tudi zgoraj omenjena "žrtev" Penna), z dobro odmerjenim udarcem zbil pet zob. Od takrat naprej se mu Galella sicer ni izogibal, mu je pa vsakič prišel naproti s čelado za ragbi na glavi. Ko je slikal Jackie Onassis, jih Galella sicer ni dobil po nosu, sodno pripoved približevanja pa.

Večina izmed 350 fotografij na razstavi je bila posneta brez vednosti ali vsaj brez privoljenja portretirancev - razen tistih, ki so delo Parižana Jeana Pigozzija. Pigozzi pravzaprav ni paparaco. Sin ustanovitelja avtomobilske znamke simca je portretiral slavne, ki so bili pogosto tudi njegovi prijatelji: Micka Jaggerja, Jerry Hall, Carlo Bruni, Lennyja Kravitza, Trumana Capoteja, Clinta Eastwooda in Andyja Warhola.
Ana Jurc