Oko detektiva: prolog je skupinska razstava, ki je svoja vrata odprla v Moderni galeriji, predstavlja pa dela mladih umetnikov, dodiplomskih študentov na Oddelku za vizualno umetnost in gledališče beneške akademije IUAV. Razstavljen je izbor projektov, ki so jih letos pomladi zasnovali študenti na seminarju Final Art Laboratory pod vodstvom Nicolasa Bourriarda. "Prolog" se je v naslovu znašel zato, ker gre pravzaprav za uvod v glavno razstavo Oko detektiva, katere kustos je prav tako Nicolas Bourriaud in bo nared letos oktobra.

Oko detektiva: prolog je posvečena metafori umetnika kot detektiva in vodi gledalca po postavitvi umetnin, katerim je skupno zbiranje informacij in njihova dodelava v razne oblike: od raziskave do analize, od postopka preiskovanja do stanja vedenja, od ohlapne reprezentacije resničnosti do zbiranja novih medijskih podob z brskanjem po spletu.

Velika mednarodna razstava Oko detektiva, ki jo bodo v Moderni galeriji odprli oktobra, pa se posveča raziskovanju kot delovno metodi in postopku: kako umetniki iščejo, obravnavajo in producirajo podatke v informacijski dobi.

Najslavnejši detektivi: tisti iz knjig
Naslov razstave meri na lik zasebnega detektiva iz romanov noir (avtorjev, kot sta, denimo, Raymond Chandler in Dashiell Hammett), ki skuša razvozlati uganko tako, da se bori proti resničnosti, večinoma zoper kakega pokvarjenega vplivneža. Umetnik ima na razstavi vlogo detektiva, ki obdeluje podatke, vzporedne uradnim medijskih virom.

Raziskovanje v informacijski dobi
Razstava v prostorih Moderne galerije bo razdeljena na dva dela. En del bo običajna razstava, drugi del pa bo predstavljal "poročila" umetnikov z vsega sveta o področjih njihovih sedanjih raziskovanj v najrazličnejših formatih, pa naj bodo to risbe, elektronska sporočila, faksi ali kaj drugega.

Dan pred razstavo, danes ob 18.00, bo imel predavanje v Moderni galeriji tudi prvi mož celotnega projekta, umetnostni kritik in kustos Nicolas Bourriaud. Ustanovitelj revije Documents ter med leti 1999 in 2006 direktor Palais de Tokyo v Parizu je bil med drugim tudi kustos razstav Unmoving Short Movies (1990) in Aperto (1993) na beneškem bienalu, lyonskega bienala (skupaj z Jérômom Sansom, 2005) in član skupine kustosov moskovskega bienala (2005). Napisal je več knjig o sodobni umetnosti; med njimi najbolj slovi Relational Aesthetics (Presses du Reel, 1998).