Razstava združuje dela, ki s svojo obliko, besedno ali pisemsko, neposredno nagovarjajo bralca. Gledalec je hkrati tudi Bralec, saj je nagovorjen osebno, kot prejemnik oziroma naslovnik pisemskih pošiljk. Te so oblikovane kot vizualna besedila, vabila in pisma, izražajo pa avtorjeve misli, manifeste in druga besedila, ki so izbrana iz njegove knjige Beseda slike.

Ta oblika komuniciranja prekopisem je v svojem bistvu posebna, saj je izrazito oseben in intimen način povezovanja pisca in bralca, kar pa je v današnjem času že precejšnja redkost. Razstavljena
pisma so bila ob več različnih priložnostih poslana na izbrane naslove, v roke izbranih prejemnikov, bralcev. S takšnim načinom zasebne pisemske komunikacije Ožbolt preko razstave izzove nepredstavljivo drugačne, temeljitejše občutke prav zaradi neposrednosti in zastarelosti tovrstnega osebnega komuniciranja.

Od VSSD do samostojnega ustvarjanja
Vizualni umetnik Alen Ožbolt, rojen leta 1966, je študiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in Zagrebu, med leti 1984 in 1995 pa je skupaj z Janezom Jordanom oblikoval skupino Veš slikar svoj dolg (VSSD), leta 1996 pa se je podal na samostojno umetniško pot. Doma in v tujini je ustvaril več projektov in postavil vrsto razstav, prav tako je objavil več člankov in teoretskih besedil o umetnosti. Leta 1997 je izdal knjigo VSSD in vizualnih besedil z naslovom Beseda slike.

Nagrajenec Prešernovega sklada
Lani je dobil nagrado Prešernovega sklada za razstavo Rob, Igra solz, Dvoje, Še. V obrazložitvi nagrade so med drugim zapisali: Ustvarjanje Alena Ožbolta je vedno temeljilo na interpretaciji bivanjskih vprašanj skozi vizualnost, ki je zanj ohranila osnoven pomen enega najpomembnejših področij človeškega bivanja. Tudi z razstavo Rob, Igra solz, Dvoje, Še v Moderni galeriji je ustvaril kompleksno, pomensko večplastno likovno instalacijo, v kateri je na subtilen in pronicljiv način pred nas razgrnil svoje videnje galerijskega prostora kot metafore za položaj umetnosti v sodobni družbi. V njem je razgrnil svoje prostorske slike, krhke in tankočutne vzorce v pesku, v katerih na sebi lasten, izviren način podaja svojo likovno govorico o naravi in umetnosti, o mejah med vsakdanjo in umetniško resničnostjo in o vidnem kot tisti bivanjski razsežnosti, ki jo opredeljuje povsem specifično, predvsem čutno, a zato nič manj poglobljeno razumevanje našega sveta.