Protest je beseda, ki je znova našla domovinsko pravico v našem vsakdanu ob lanskih vstajah; je pa tudi legitimna umetniška in kulturna forma. Na razstavi si tako lahko ogledamo šest študijskih primerov protestnih akcij, ki so jih izvedli umetniki. Predstavljeni so v dokumentarni formi skupaj s širšim političnim in družbenim kontekstom. Razstava je na ogled do 17. decembra.

Slovenec Marko Pogačnik je leta 1967 izvedel več protestov proti vojni v Vietnamu. Ena izmed akcij je bilo tudi protestno risanje stripa na javnem mestu, in sicer v podhodu Kazine, kamor je Pogačnik prihajal enkrat tedensko s kanglo lepila, zavitkom papirja in črno barvo. Papir je nalepil na zid in na njem ustvarjal strip, ki je na zidu vsakokrat ostal teden dni, nato pa ga je nadomestil nov.

Še zgodnejši je primer Franceta Kralja, ki je leta 1953 v ljubljanski Moderni galeriji svoje slike, sicer del stalne postavitve galerije, prelepil s protestnimi gesli in parolami. Razlog? Pri svojem delu je naletel na številne ovire in blokade, zadnja med njimi je bila, da mu ob upokojitvi niso hoteli priznati statusa umetnika.

Brazilec Antonio Manuel, eden izmed soustvarjalcev neoavantgardnega gibanja v Rio de Janeiru, je leta 1970 Muzeju moderne umetnosti za razstavo predlagal kar svoje lastno golo telo, s čimer je želel protestirati proti vladajoči vojaški hunti. Delo ki, ga je naslovil The Body is the Work, je bilo sicer zavrnjeno, a ga je pozneje vseeno uprizoril pred obiskovalci, ko je gol stekel po stopnicah muzeja.

Druge vrste je bil projekt, ki ga je med letoma 2007 in 2012 izpeljal Makedonec Sašo Stanojkovik. V njem je želel dati glas odpuščenim delavcem, ki so ostali brez plačila ali finančnega nadomestila. Okoli 3.000 delavcev se je organiziralo v zvezo delavcev in protestiralo več kot leto dni v zasilnem šotorišču, ki so ga postavili v parku Žena Borac v Skopju. Socialni in javni prostor sta pri tem postala tudi njihov zasebni prostor – vključno z vsemi vsakodnevnimi opravili: kuhanjem, pranjem, britjem, umivanjem.

Ameriški umetnik Peter Walsh se v svojem projektu Central Park Portrait Exchange (2010-2012) dotika privatizacije javnega prostora. Župan New Yorka, Michael Bloomberg, je zaradi zasebnih ekonomskih interesov začel preganjati ulične portretiste, kar je med ljudmi vzbudilo splošen odpor.

Srbski slikar Goran Đorđević je leta 1979 razposlal pismo številnim znanim umetnikom in kustosom in jih pozval k večmesečnemu mednarodnemu bojkotu umetnostnega sistema. Razlog: odtujenost umetnikov od rezultatov njihovega dela. Dobil je okoli štirideset odgovorov, večina je bila do predloga skeptična, nekaj odgovorov pa je bilo tudi pozitivnih.