Nemčija ob svojem predsedovanju v EU-ju v bruseljskem Centru lepih umetnosti predstavlja nemško umetnost in nemško zgodovino umetnosti 19. stoletja. Dogodek z naslovom Blicke auf Europa (Pogledi na Evropo) poudarja vplive, pod katerimi se je ta umetnost oblikovala, in medsebojno povezanost nemške umetniške produkcije in umetnosti drugih evropskih dežel. Dela, s katerimi skuša Nemčija do 20. maja izčrpno predstaviti svojo umetnost 19. stoletja, so posodile tri največje nemške umetniške zbirke: Državne umetniške zbirke iz Dresdna (Staatliche Kunstsammlungen Dresden), Državni muzeji v Berlinu (Staatliche Museen zu Berlin) in Bavarske državne zbirke v Münchnu (Bayerische Staatsgemälde sammlungen München).

Preobražanje nemških mest
S svojim zagovarjanjem baročni nabuhlosti nasprotne preproste lepote je Winckelmann močno pripomogel k priljubljenosti neoklasicizma, ki je še posebej zaznamoval nemško arhitekturo 19. stoletja. Eden izmed glavnih protagonistov te arhitekturne usmeritve je bil tudi Karl Friedrich Schinkel. Ta si je sprva prizadeval postati slikar, ko pa je videl mojstrovino Casparja Friedricha Davida, vodilnega in tudi v Bruslju predstavljenega predstavnika nemškega romantičnega slikarstva, je ugotovil, da takšne kakovosti v slikarstvu ne bo nikoli dosegel. Postal je arhitekt in Berlinu "podaril" nekaj še danes najznamenitejših stavb: Nova stražarnica (Neue Wache), Stari muzej na Muzejskem otoku in staro gledališče.

München, postavljen na grških stebrih
Schinklovi usmeritvi je sledil tudi "dvorni" arhitekt kralja Ludvika I. Bavarskega. Nekatere von Klenzejeve stvaritve, kot je legendarna Walhalla, domovanje nemških junakov, so pravzaprav pojasnilo, zakaj je pri nemškem obujanju stare Grčije pravzaprav šlo. Šlo je za navdihovanje pri umetnosti naroda, ki je ustvaril mogočno civilizacijo in po katerem se morajo Nemci zgledovati, če želijo izpeljati narodni preporod in se končno "dokopati" do lastne države. Neoklasicizem, ta še danes prevladuje v Münchnu, ki ga je popolnoma preoblikoval von Klenze, so zato kot "režimski" arhitekturni slog prevzeli tudi nacist Ti so v sozvočju z že v drugi polovici 19. stoletja zapisanimi rasnimi teorijami v starih Grkih videli starodavne Arijce, prednike sodobnih Nemcev.

Študij nordijske mitologije in italijanske renesanse
Isti duh hrepenenja po duhovnem preporodu je vodil tudi romantično slikarstvo in slikarstvo umetnikov, ki so ustvarjali pozneje v 19. stoletju, ki pa so se še vedno navdihovali pri delih Casparja Friedricha Davida in Philippa Otta Rungeja. Omenjena slikarja sta tudi značilna predstavnika skupine, ki je na platnih rada obujala nordijske mite, medtem ko je druga skupina iskala navdih v Italiji. Med temi sta bila tudi Carl Blechen in Oswald Achenbach. Prav poseben z Italijo povezan krog pa so bili tako imenovani nazarenci, nemški umetniki, ki so na Dunaju ustanovili Bratovščino sv. Luke, nato pa se preselili v Rim. Pri ustvarjanju so se zgledovali po italijanski in nemški renesansi; pri zadnji so še posebej povzdigovali Albrechta Dürerja, čigar slika Vitez, smrt in hudič (Ritter, Tod und Teufel) je postala kot portret odločnega in na boj za domovino pripravljenega klenega Nemca pravi simbol volkovskega gibanja; pozabili je niso niti nacisti, ki so jo priredili in na konja posadili Hitlerja.

Kako hitro se vse postavi na glavo
Bruseljska postavitev je razstava umetnosti, ki je bila močno vpeta v proces boja nemškega naroda za svojo državo. Kot takšno pa so jo pozneje občasno izrabljali tudi tisti, ki so boj za samobitnost nemškega ljudstva sprevrgli v boj za prevlado v Evropi. Če razstavo tako razumemo, pa je lahko tudi primeren spremljevalni dogodek nemškega predsedovanja EU-ju; predsedovanja tisti organizaciji, katere plemenito poslanstvo je nasprotno idejam režima, ki je pred nekaj več kot 60 leti Evropo zavil v mrak.

Polona Balantič