Kip, ki je verjetno rimska kopija bronastega grškega originala, predstavlja mladeniča gostih las, ki je omahnil na tla in se komaj še opira na desnico. Rana, iz katere tečejo kaplje krvi, nam pove, da je upodobljen v svojih zadnjih trenutkih, ki jih po izrazu sodeč sprejema z junaku lastno stoičnostjo. Rimska plastika iz prvega ali drugega stoletja bo do 26. januarja na ogled v osrednji dvorani Narodne galerije v Washingtonu, kjer so v sklopu letne predstavitve italijanske kulture letos že razstavljali Michelangelovega Davida-Apolona.
Dolgo po odkritju antičnega kipa v 17. stoletju so v moški figuri prepoznavali umirajočega gladiatorja, vendar so pozneje umetnostni zgodovinarji na podlagi tesnega obroča okoli vratu in Plinijevih omemb kipov premaganih Galcev sklepali, da je upodobljenec pripadnik tega keltskega ljudstva, ki je bil večkrat trn v peti mogočnega rimskega imperija.
Strokovnjaki domnevajo, da je bil grški original nekje v 3. stoletju pred našim štetjem umeščen v Ateni posvečenem svetišču v pergamonskem kraljestvu, znanem po ambicioznih arhitekturnih podvigih. Umirajoči Galec, ki s svojo razpetostjo med tragičnostjo in čutnostjo obenem vzbuja poželenje in sočutje, kaže značilnosti pergamonskega sloga. Po drugi strani pa nekateri umetnostni zgodovinarji dvomijo o tem, da gre za rimsko kopijo, ampak prepoznajo v kipu grški original.
Kip, ki je obnorel naročnike
Kip, ki sicer domuje v Museo Capitolino v Rimu, je vse od odkritja postal navdih številnim kiparjem stare celine. Naročniki so želeli svojim zbirkam dodati lastno repliko, naročali so manjše bronaste reprodukcije, umetnikom pa je služil kot eden izmed obveznih študijskih kipov. Konec 18. stoletja je prevoz kipa proti Louvru spremljala prava zmagoslavna parada. Tam je ostal do leta 1816, ko so skulpturo vrnili v Rim.